STROKOVNJAKINJA ODGOVARJA O STARŠEVSKIH IZZIVIH

Kako prepoznati, da je otrok v stiski in kako mu pomagati?

V sklopu EAP je zaposlenim in njihovim ožjim družinskim članom na voljo psihološka podpora v obliki svetovanj. V sklopu svetovalnega procesa se pogosto odpre tema starševskih težav. O tem, kako pomagati sebi in otroku v stiski v primeru najpogostejših starševskih izzivov, smo se pogovarjali s Tašo Cucek, svetovalko v mreži EAP svetovalcev. Taša Cucek je magistra zakonskih in družinskih študij, z zaključenim izpopolnjevanjem iz zakonske in družinske terapije, relacijskega družinskega modela na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki je tudi izvajalka igralne terapije s certifikatom iz na otroka osredotočene igralne terapije.

1. Duševne stiske otrok in mladostnikov se kažejo precej različno, pogosto jih v primeru otrok, povezujemo z razvojnim procesom - nanje gledamo kot na prehodne težave, nemalokrat pa jih povezujemo tudi z vedenjskimi težavami. Kako jih prepoznati? Ob katerih znakih je dobro, da kot starši ukrepamo?

V primeru, da starši opazite, da bi lahko otrok zaostajal na določenem razvojnem področju se je dobro obrniti na strokovnjaka (pediatra), ki bo preveril, kaj se dogaja. Dobro pa je tudi vedeti, da je vsak otrok drugačen in potrebuje svoj čas, da se razvije in zacveti.

Pogosto pa lahko opažamo, da imajo otroci stiske, ki jih ne moremo zlahka pojasniti, nimajo zdravstve podlage a jih otrok pogosto izraža, pravimo jih psihosomatske motnje. Vezane so na čustvene stiske in se lahko izražajo tudi kot telesna bolečina. Otrok svojo stisko kaže s svojim vedenjem, bolečino, jokom, čustvenim izbruhom. To so vse načini, da vas pritegne v odnos, da skupaj z njim preverite, kaj se z otrokom dogaja in mu pomagate razumeti, kaj doživlja. Otrok vam zaupa in verjame, da boste vedeli, kako ga potolažiti oz rešiti situacijo/težavo.

Kako lahko to prepoznamo? 

Ko se nekaj ponavlja, torej pogosti glavoboli ali boleč trebuh. Ko je vedenje “pretirano”, ko je večje kot bi bilo primerno v določeni situaciji. Vedno je dobro preveriti kaj se dogaja in ukrepati. Najprej je dobro dobiti čim več informacij, kdaj ste opazili spremembo pri otroku? Kaj se je dogajalo z vami in vašim zakonom/partnerskim odnosom, lahko tudi z širšo družino (smrti, nesreče, konflikti, selitve, itd.)

Vedenjske težave so pokazatelji stiske, otrok z neprimernim vedenjem pokaže, kaj doživlja. Poskuša nam pokazati svoj notranji svet. Ne zmore nam povedati, ne najde pravih besed. Računa na to (tega se ne zaveda), da bo vedenje priklicalo starša v stik njim. In ga res prikliče, vendar pogosto otrok ne dobi tega, kar si želi. Označijo ga za težavnega, neprimernega, nemogočega.Z vedenjem poskuša starša pritegniti, da bi se zanimal, zakaj je vedenje tako. Kaj se je otroku zgodilo, da mora uporabiti tako ekstremno vedenje? Neprimerno vedenje je poskus regulacije živčnega sistema.

Dobro je ločiti vedenje od otrokove osebnosti. Vedenje ni bilo primerno, a te imamo še vedno radi, ti si dober otrok.

2. Otrok, ki je v stiski pogosto zavrača starševski stik, kar za starše lahko predstavlja velik izziv. Kako iti čez to (navidezno) oviro? Bi lahko morda izpostavila nekaj praktičnih smernic za starše?

Verjamem, da je za starše nekaj najtežjega, ko otrok zavrača njegov stik in lahko to zelo boli. Takrat je dobro preveriti, kako do otroka prihajamo, s kakšnimi čutenji, držo, izrazom na obrazu? Kaj doživljate vi starši v vašem telesu, ste v stresu, mogoče z mislimi še vedno v službi, v partnerskem konfliktu?

Pogosto se tudi zgodi, da na otrokovo stisko odreagiramo na star način in mu rečemo; da je vse v redu, da ni tako hudo in da bo minilo. Tako spregledamo, da trenutno otroku ni ok, da ga nekaj skrbi, lahko tudi fizično boli.

Najprej je potrebno torej ovrednotiti, kaj trenutno otrok doživlja in mu tako pomagati, da se ob vas lahko zregulira (umiri telo) - temu pravimo koregulacija.

Starš je za otroka tisti varen pristan ob katerem se lahko umiri in potolaži. Če ni tako, je dobro preveriti, kaj otroku sporočate, da zanj ni varno, da se ob vas umiri.

Stavki, ki sporočajo, da ste tam za otroka in da vidite in slišite kaj trenutno doživlja so lahko sledeči:

·      vidim da ti je hudo,

·      zelo si žalosten,

·      to te je pa razjezilo, močno pretreslo, itd.

Pri mlajših otrocih priporočam, da se sklonite na njegovo višino in mu s tem sporočite, da ste tam za njega in pripravljeni slišati, kaj se mu dogaja.

Za lažjo orientacijo, kako regulacija čutenj poteka in kakšni so primeri stavkov, si lahko pogledate spodnjo sliko.

Dobro je slediti trem korakom, kot nam priporoča Dr. Perry. Sledimo trem R-jem:

1.    Regulate – regulacija (pomiritev telesa, da se otrok počuti varno)

2.    Relate – navedete svoj primer, ki je primeren za otroka, da ve, da je človeško oz. naravno, da to doživljamo.

3.    Reason – podamo navodilo ali nalogo, kaj od otroka želimo. Otrok ve, da se mora učiti ali da je pametno pospraviti sobo, iti v šolo, a nas potrebuje, da ga razumemo, da se včasih počuti žalosten, jezen, frustriran, tako kot mi odrasli, ko moramo narediti nekaj za službo pa se nam ne da ali pa se nam celo zdi nespametno to početi. Takrat čutimo zelo podobno kot otroci, lahko odlašamo, naredimo površno, v zadnji minuti ali pa celo pozabimo narediti.

3. Kako ravnati v primeru, da otrok ne želi iti v šolo? Zjutraj npr. poroča o tem, da ga boli trebušček, glavica. Kako lahko vemo, ali gre za telesne težave (bolezen) ali pa na ta način išče našo pozornost?

V primeru, ko otrok noče iti v šolo, ker ga boli trebuh ali glava je dobro preveriti pri zdravniku, če gre za ponavljajočo fizično bolečino. Dobro pa je vedeti, da je otrok del družinskega sistema in se lahko pri njem kažjo simptomi, npr zakonskega konflikta in s tem sporoča, da ga skrbi. Potrebuje vas, da mu pomagate ugotoviti kaj se z njim dogaja, kaj doživlja, kako se soočiti s težjimi čutenji npr. strahom pred slabo oceno. Vedno je dobro preveriti, kdaj se je to začelo kazati pri otroku in razmisliti, kaj se je v tistem času dogajalo s celotno družino. Je bil kakšen izreden dogodek in kako so to doživljali družinski člani?

Zelo pogosto je odziv vezan na nekaj konkretnega, kar se je zgodilo v preteklosti.

Otrok lahko noče v šolo, ker se mu v šoli dogaja vrstniško nasilje, lahko se tudi zgodi, da otrok noče v šolo, ker ga skrbi za mamo… itd. 

Ni enega enotnega odgovora, kaj je lahko razlog, lahko so različni vezani na posamezne družinske okoliščine.

Dobro je:

1.    preveriti družinsko okolje, kako se vsi družinski člani počutijo

2.    vzpostaviti stik s šolo in preveriti, kaj se z otrokom dogaja v šoli?

3.    preveriti kdaj smo opazili spremebo pri otroki oz. prvič opazili, da ni hotel v šolo?

4. Življenje z najstniki je za marsikaterega starša velik izziv, saj preizkušajo naše meje in preizprašujejo vse tisto, o čemer se morda sami nismo nikoli spraševali. Pogosto se najstniki umikajo v svoj svet, obračajo k vrstnikom, starši pa imamo kar nekaj težav, kako z njimi spet vzpostaviti stik. Kaj bi svetovala staršem najstnikov glede tega, kako se jim približati?

Najstniki so v zelo burnem in pomembnem obdobju življenja, ko spoznavajo, kdo so kot samostojne osebe. Takrat še bolj potebujejo pomoč starša, ki zmore z njimi zdržati in dati pod vprašaj svoja prepričanja in vrednote. S tem spodbujajo tudi svoje starše, da se dogradijo na področjih, ki jih v svojem najsniškem obdobju niso mogli.

Pogosto starši pozabijo na svoje najstniško obodobje in na vse preizkušnje, s katerimi so se soočali. Do najstnika nastopajo strogo in nepopustljivo. Dobro je iti malo nazaj v preteklost in razmisliti, kako je bilo staršem biti najstnik? Priti v stik s svojimi čutenji, kako naporno je biti v telesu, ki se razvija in spolno dozoreva. Kako negotovo in polno dvojnosti, odraščaš a si hkrati še vedno otrok. Vsakodnevno prehajajo med otroškim in odraslim svetom. To jim prebuja zmedo in negotovost. Najstnik potebuje starša, ki razume, kaj se mu dogaja in mu pomaga osmiliti ta kaotičen svet. Pa ne pozabimo, da se v tem že tako napornem obdobju odpre tudi novo obzorje zaljubljenosti in privlačnosti, ki še dodatno burijo razburkan svet. Najstniki še toliko bolj potrebujejo varen pristan in sidršče, ob katerem se lahko umirijo, prevprašujejo, čutijo in so razumljeni ter čustveno zregulirani.

Priporočam vam:

- veliko družinskih aktivnosti (izletov, skupnih večerij, sprehodov, poslušanje glasbe, itd) in posameznih druženj z otrokom, če jih imate več,

- veliko pogovorov o temah odraščanja

- priklapljanja na svet najstnika, jih srečati v njihovih zanimanjih. Še posebej takrat, ko otroka zanima nekaj, kar vam ni blizu, npr video igrice.

Dobro je začeti z močnimi točkami, ki jih najstnik že ima, izgovorite jih na glas in jim povejte, da ste ponosni na njih.

Mogoče še iztočnica za starše v razmislek: kaj ste vi takrat potrebovali od staršev, ko ste bili v tem obdobju?

5. Ko so starši soočeni z večjim izzivom na področju starševstva, ki mu še niso kos, se konflikt pogosto seli tudi v partnerski odnos, v odnose z drugimi otroki, na službeno področje, nenazadnje se pojavijo tudi zdravstvene težave. Kaj bi svetovala staršem, ki se znajdemo v podobni situaciji? Kateri so tisti prvi koraki, ki jih je smiselno narediti?

Pravzparav je v družinah pogosto drugačen vrstni red prenašanja čustvenih težav in sicer, da se iz zakonskega odnosa in nesoglasij ter nezadovoljstva v službi prenaša na otroke in družine. V službi čustva potlačimo, se zadržimo in smo profesionalni. V družinskih odnosih pa izbruhnemo in smo pogosto nepotrpežljivi. Prvi korak je pogovor s partnerjem, kje sta s tem večjim izzivom. Si vzeti čas za razmislek in pogovor o tem, kaj se jima čustveno prebuja. Nato pa najti skupno strategijo reševanja. Pomembno je, da sta starša enotna pri tem, kako bosta postopala. Če tega ne zmoreta sama je dobro poiskati strokovno pomoč.