Spoznavanje delovanja živčnega sistema za učinkovito samoregulacijo

POLIVAGALNA TEORIJA ZA ZAČETNIKE

Integrirano delovanje sistemov avtonomnega živčnega sistema

Na svet pridemo ustvarjeni za povezovanje z drugimi. Z našim prvim dihom se podamo na pot iskanja občutka varnosti. Varnost čutimo v telesu, v različnih okoljih in v naših odnosih z drugimi.

Avtonomni živčni sistem je naš osebni nadzorni sistem, ki je vedno na straži. Njegovo glavno vprašanje je: »Je to varno?«.

Njegov glavni cilj je zaščita preko zaznavanja varnosti ali pa nevarnosti/grožnje. Živčni sistem posluša in preverja trenutek za trenutkom, počutje v našem telesu in izven njega (v okolju) ter v odnosih z drugimi.

To preverjanje/poslušanje se dogaja pod našo zavestjo in daleč proč od naših zavestnih odločitev. Dr. Porges je to poimenoval (neuroception) nevrocepcija. To je način živčnega sistema, ki na tak način skenira in išče pokazatelje varnosti, nevarnosti in življenjsko ogrožujočih nevarnosti, brez vključevanja razmišljujočih delov naših možganov. Ljudje smo iskalci pomena in smisla izkušenj v naših življenjih. To se začne z nebesedno izkušnjo nevrocepcije, ki vodi ustvarjanje zgodbe in oblikuje naše vsakodnevno življenje.

Avtonomni živčni sistem

Živčni sistem je sestavljen iz dveh glavnih vej; simpatičnega in parasimpatičnega dela. Odziva se na signale in senzacije preko treh poti. Vsaka ima specifične karakteristične vzorce odzivanja. Pri vsaki od teh treh poti, odreagiramo z namenom preživetja.

Simpatični del je lociran v srednjem delu hrbtenjače, ki predstavlja pot, ki nas pripravi za akcijo – nas aktivira. Odzove se na znake nevarnosti in sproži sprostitev adrenalina, kateri poganja odziv boja ali bega.

V parasimpatičnem delu sta ostali dve poti, ki jih najdemo v vagusnemu živcu.

Vagus, pomeni potepuh. Od možganskega debla na dnu lobanje, se razteza v dve smeri: navzdol skozi pljuča, srce, diafragmo, trebuh in navzgor za povezanost z živci v vratu, grlu, očeh in ušesih.

Vaguni živec je razdeljen na dva dela: ventralni vagusni živec (ventral vagal) in dorzalni vagusni živec (dorsal vagal).

Ventralni se odziva na znake varnosti in podpira občutja varnosti in socialne povezanosti. Nasprotno, dorzalni živec odreagira na znake ekstremne nevarnosti. Takrat se prekine povezanost z drugimi, nismo zavestni, sistem gre v stanje zaščite oz. kolapsa. Ko zamrznemo, se počutimo otopeli ali kot da nismo prisotni.Takrat je dorzalni vagusni živec prevzel nadzor.

Ko smo trdno zasidrani v ventralnem odzivu se počutimo varne, povezane z drugimi. Smo mirni in socialni.

Občutek nevrocepcije nevarnosti, nas lahko spravi izven občutka varnosti in nas preusmeri na neprostovoljno časovnico v simpatični odziv, v aktivacijo. Tukaj smo mobilizirani za odziv in akcijo. To nam pomaga, da se lahko vrnemo v stanje varnosti in povezanosti. V primeru, da aktivacija ni prinesla uspeha in se počutijo ujeti in ne moremo ubežati nevarnosti se aktivira dorzalni vagus, ki nas potegne

Sistemi, ki sodelujejo med seboj

Dobro počutje je iz stališča polivagalne teorije takrat, ko vse tri poti avtonomnega živčnega sistema delujejo povezano.

Za razumevanje integracije treh poti živčnega sistema si bomo pomagali s predstavo delovanja doma.

Dorzalni vagusni živec nadzira delovanje osnovnih sistemov doma. Sistem stalno deluje v odzadju in ohranja osnovne sisteme telesa žive in priključene v sistem. Ko pride do kratkega stika v sistemu smo pozorni in preverimo, kaj se dogaja. Ko vse poteka gladko, telesne funkcije potekajo avtomatsko. Brez vključevanja ventralnega vagusnega živca. Bazične funkcije delujejo v prazni hiši, nobenega ni doma.

Oz. če smo doma je to okolje, ki nam ne prinaša nobenega udobja. Vse je na minimumu, sistem delujejo le za zagotvaljanje kroženja zraka in za vzdrževanje aktivnega vodovodnega sistema. Okolje je primerno za ohranjanje življenja.

Simpatični vagusni živec je viden kot domači nadzorni sistem, ki skenira in preverja okolje in je v pripravljenosti na aktivacijo sistema v primeru nevarnosti. Alarmni sistem je programiran za takojšni odziv na znake nevarnosti in nato za vrnitev nazaj v stanje pripravljenosti. Brez vpliva ventralnega vagusnega živca, alarmni sistem prejema stabilen dotok opozoril za nevarnost in sproža alarmni sistem.

Ventralni vagusni živec pa nam omogoča udobje in ohranjanje udobja v domu, kjer živimo. Tukaj lahko uživamo, dom je kraj, kjer se spočijemo in se lahko povežemo s prijatelji in družino. Zaznavamo osnovne funkcije, ki delujejo v odzadju. Ritem srca in dihanja je reguliran. Zaupamo varnostnemu sistemu, da je v stanju pripravljenosti. Povezanost in medsebojno delovanje sistemov nam omogoča sočutje do drugih in zanimanje za svet v katerem živimo. Smo čustveno in fizično povezani z drugimi.

Prevedeno in povzeto po: Deb Dana (2018) A beginner's guide to polyvagal theory. Pridobljeno: 13.12.2023 ob 10:05 iz https://www.rhythmofregulation.com/resources