VSI ZAČNEMO PRI NEOZAVEŠČENI VZGOJI

Ali bi bili pripravljeni spremeniti način interakcije z otrokom, če bi se jasno pokazalo, da se tisto, kar delamo ne obnese?



Otroci sužnji čustvene zapuščine staršev

Ena izmed najzahtevnejših nalog, s katerimi se spoprijema vsak izmed nas, je, kako spraviti drugo človeško bitje na svet in ga vzgojiti. Pa vendar se večina izmed nas loteva te naloge na način, na kakršnega se ne bi nikoli lotila stvari v svojem poslovnem življenju. Na primer, če bi morali voditi več milijonov vredno organizacijo, bi izdelali skrbno premišljen načrt. Vedeli bi, kakšen je naš cilj in kako ga doseči. Ko bi si prizadevali uresničiti svojo nalogo, bi se dobro seznanili s svojim osebjem in se poučili, kako uporabiti njihov potencial. Kot del strategije bi prepoznali svoje lastne moči in ugotovili, kako naj jih izkoristimo, prepoznali pa bi tudi svoje šibkosti, da bi lahko čim bolj zmanjšali njihov vpliv. Uspeh organizacije bi bil rezultat izdelane strategije, ki bi zagotovila uspeh.

Koristno se je vprašati: »Kakšna je moja naloga pri vzgajanju, kakšna je moja filozofija vzgoje? Kako to kažem v vsakodnevni interakciji s svojim otrokom? Ali imam izdelan premišljen načrt, kakršnega bi imel, če bi vodil večjo organizacijo?«


Ne glede na to, ali ste v partnerskem odnosu, ločeni ali samohranilka oziroma samohranilec, bi bilo koristno, če bi dobro premislili, kakšen je vaš odnos do vzgoje v luči raziskav o tem, kaj se obnese in kaj ne. Marsikdo ne razmišlja o tem, kako način vzgajanja vpliva na otroke, čeprav bi ga to morda spodbudilo k temu, da bi svoj odnos spremenil. Ali naš način posebej vključuje posluh za duha vašega otroka? Ali bi bili pripravljeni spremeniti način interakcije z otrokom, če bi se jasno pokazalo, da se tisto, kar delamo ne obnese?


Vsak izmed nas si predstavlja, da je najboljši možni starš, in večinoma smo res dobri ljudje, ki imamo svoje otroke zelo radi. Svoje volje jim prav gotovo ne vsiljujemo zaradi pomankanja ljubezni. Vsiljujemo jim jo zaradi pomankanja zavedanja. V resnici se številni izmed nas ne zavedamo dinamike v svojem odnosu z otroki.

Nihče izmed nas ne misli rad o sebi, da se stvari ne zaveda. Nasprotno, ta ideja se nam po navadi upira. Številni smo vseskozi v obrambni drži, tako da je dovolj, da nekdo samo kaj pripomni o našem slogu vzgajanja, pa se v hipu razburimo. Vendar pa, ko se začnemo zavedati, prilagodimo dinamiko, ki jo imamo z otroki.


Naši otroci plačujejo veliko ceno, kadar se stvari ne zavedamo. Številni med njimi so razvajeni, jemljejo preveč zdravil, imajo preveč diagnoz in so nesrečni. To je zato, ker ravnamo iz svojega neozaveščena jaza in jim predajamo svoje lastne nezadovoljene potrebe, neuresničena pričakovanja in zavrte ambicije. Kljub svojim najboljšim namenom jih delamo za sužnje svoje čustvene zapuščine, ki smo jo prejeli od svojih staršev, s tem pa jih priklepamo na obremenilno zapuščino prednikov. Narava nezavednega je takšna, da bo, dokler ne bo predelana, pronicala iz roda v rod. Samo po zaslugi zavedanja se lahko korg bolečine, ki se vrtinči v družinah, konča. Odlomek iz knjige; Ozaveščeni starši, 2018.


Za več informacij in vključitev v proces terapije pišite na tukajsem.zate@gmail.com ali pa pokličite na 031 407 305.

SVEŽE OBJAVE
VSE OBJAVE