OTROK IN LOČITEV STARŠEV

Kaj za otroka pomeni ločitev staršev?

Otroci doživljajo stres zaradi ločitve staršev, sesuje se jim svet, nič več ni varno. Ne znajo oz. ne zmorejo povedati, kako se počutijo. Otrok si vedno znova želi, da bi bilo vse po starem, da bi se starša zmogla znova razumeti in bi ohranila svojo zvezo s tem pa družino. To ostane za otroka večna želja, da bi starša bila skupaj.

Zelo pomembno je, da starša zmoreta otroka razumeti, mu prisluhniti in mu pomagati izraziti njegov notranji svet, njegovo bolečino in mu vedno znova zagotavljati, da nič od tega ni njegova krivda. Otrok bo naravno sklepal, da je on nekaj naredil narobe, da ni bil dovolj priden, dovolj poslušen in je zato prišlo do ločitve.

Otrok si ločitev razlaga po svoje takole: »Mama bo prišla nazaj, če bi pospravil igrače.«, »Od zdaj naprej bom vedno pospravil igrače in ne bom več nesramen do drugih!«, itd.

Zelo pomembno je, da otrok sliši, da ne bi nič mogel narediti drugače, ker je to svet odraslih. Da lahko samo odrasli to razrešijo, ker je do ločitve prišlo med žensko in moškim, ne pa med staršema.

Vloga staršev ostane tudi po ločitvi, še vedno bosta mogla iskati način sobivanja ob tem, kako vzgajati otroka in mu biti na razpolago.

Otrok mora vedeti, da bosta vedno tam ob njem kot starša in da ga imata rada.

»...ali ga bo imel oče še vedno rad, če se bo ponovno poročil; kaj se bo zgodilo z njim, kaj se bo zgodilo z njegovo mamo; vedeti hoče, ali mu bo oče povedal, preden se bo poročil, nadvse pomembno pa je, da od očeta dobi zagotovilo, da bo vedno njegov oče in da bo mati vedno njegova mati, pa naj se ponovno poročita ali ne.« (Gostečnik, 2018, 233)

KAJ SKRBI OTROKA?

1. Kaj se bo zgodilo z njim, sedaj ko bo prišlo do ločitve? Vznemirjalo jih bo dejstvo, da bosta sedaj mogoče zato, ker ne ljubita več drug drugega, prenehala ljubiti tudi njih, svoje otroke.

2. Strah, da bo eden ali drugi od staršev za vedno kar odšel, izginil. Bojijo se, da bo odšel tudi tisti, ki trenutno ostaja. , zato imajo lahko ti otroci hude nočne more, mlajši otroci lahko ponovno lulajo v posteljo, ali pa se zelo težko ločijo od starešev, ko gredo ti v službo. Zelo pomembno je, da starša zmoreta urediti spore in zregulirati svoja čutenja glede svojega odnosa vsaj toliko, da sta lahko otroku v oporo.

3. Otrokov občutek nepomembnosti. Starša se ob svojem razpadu zveze ukvarajta z lastnimi občutki jeze, užaljenosti, strahu, zavrženosti, itd. In tako lahko zelo hitro pozabijo na otroka in njegova občutja ob tem, da se jim je svet obrnil na glavo.

4. Otroka skrbi glede denarja in prihodnosti. V času ločevanja otroka skrbi za njegove najbolj osnovne potrebe. Skrbi ga za hrano, obleko, varnost in na to na koga se lahko zanese, kdo bo ostal z njim. Otroci potrebujejo informacije, ki zadevajo njih. Rabijo vedeti, kako bo ločitev in razhod staršev vplivala nanj, kaj bo sedaj zanj drugače!

5. Na koga se otrok sploh lahko zanese? Otrocizačnejo v takih primerih še bolj skrbeti za starše in njuno razočaranje, še posebej takrat, ko starši v njem/njih iščejo razsodnika za njihove spore. Npr. otrok od svoje mame sliši, da je izdajalec, ker drži z očetom, ki je prevarant, ki nikoli ni bil zvest, medtem ko ona skrbi za njega, da gre v šolo oblečen in sit, otrok pa ji tako vrača, da drži z očetom. Otrok je, ima in bo vedno rad imel oba starša! Strašna krivica se mu zgodi, ko ga starša prisilita v izbiro med njima!

Vse dokler starša ne začneta zavestno regulirati svojih bolečih čutenj in jih ohranjati zase oziroma dokler jasno ne razmejita, da je ločitev povsem njun problem in bolečina, tako dolgo ostaja otrok njuna žrtev, žrtev njunih nerazrešenih sporov. (Andersen, 2014; Trafford, 2014; Willén, 2015 v Gostečnik, 2018)

Otrok potrebuje pomoč za izražanje svojih čutenj, dobro je posikati strokovno pomoč, ki pomaga tako otroku kot staršem na poti življenjske spremembe.

PRIPOROČAM V BRANJE

Zavestno starševstvo - knjiga Ozaveščeni starši, Dr. Shefali Tsabary

Otroci niso samo prejemniki psihološke in duhovne dediščine staršev, ampak imajo tudi vlogo spodbujevalcev razvoja lastnih staršev. Starši nanje nevede prenesejo zapuščino psihološke bolečine in čustvene plitvosti. Tradicionalni vzgojni priročniki so v želji, da bi obvladali vedenje otrok, ki izhaja iz tega, polni nasvetov o tem, kako je treba to nefunkcionalnost obvladovati, in instantnih rešitev, kako jo odpraviti. Pri ozaveščenem pristopu, ki ga predlaga dr. Shefali Tsabary, pa imajo otroci vlogo ogledal za pozabljeni jaz svojih staršev. Tisti starši, ki so pripravljeni pogledati v ogledalo, lahko vzpostavijo odnos s svojim lastnim notranjim stanjem. Ko najdejo pot do svojega bistva, se povežejo z otroki in se oddaljijo od tradicionalnega vzgojnega pristopa, za katerega je značilna starševska 'vsevednost', ter se približajo odnosu, v katerem so starši enakovredni otroku in rastejo skupaj z njim. Stebri, na katerih temelji starševski ego, se zrušijo in starši začnejo opažati, da jih lahko otroci prestavijo v stanje navzočnosti. (opis knjige Ozaveščeni starši)

Za spremembo je potreben čas, vztrajanje in odločitev narediti stvari drugače.

Prvi korak je najtežji in zahteva od nas največ poguma.

Za vključitev v proces TERAPIJE kliknite na obarvano povezavo.

​Za več informacij ali vključitev na izobraževanje Zavestnega starševstva kliknite na https://www.psihoterapijatasa.com/challenges povezavo.

Primerno je za vse tiste, ki si želite postati ozaveščeni in se želite izobraževati v lastnem ritmu.

Za sledenje novicam in dogodkom pa se prijavite na spletnem obrazcu Psihoterapija Taša.