Ali je iskanje pomoči v stiski nekaj nenavadnega, česar bi se sramovali? - nadaljevanje

 

 

Nadaljevanje prejšnjega članka in izkušnje posameznika v procesu terapije.

Nadaljuje: Ali bolj preprosto povedano; v vsakdanjih medsebojnih odnosih se nam pogosto prebudijo čustva kot so: jeza, žalost, nemoč, negotovost, osamljenost zavrnjenost, nerazumevanje, neupoštevanje ipd.

 

Vzemimo jezo. Zakaj me nekdo ujezi? Ali me je ujezila izrečena vsebina sogovornika? Ali je le-ta bila samo povod, da se je v meni sprožila jeza? S pomočjo terapevtke sem ugotovil, da je moja jeza povezana z otroštvom, ko so neupoštevanje in nerazumevanjeodraščajočega mladega bitja s strani odraslih (starši, starejša sestra, učitelji),  dušili otroško  osebnost v procesu oblikovanja. Danes, kadarkoli neka situacija  »diši« po nerazumevanju in/ali neupoštevanju mojega mnenja, je  v meni sprožala čustvo jeze.Teža doživetega občutka neupoštevanja in/ali nerazumevanja v veliki večini primerov sploh ni bila sorazmerna z občutenim čustvom jeze! 

 

Ko sem to spoznal in začel razumeti zapleten mehanizem občutkov in reakcij na njih, sem prepoznal lastne

zablode s katerimi sem lomastil v medsebojnih odnosih.

Udejanjenje tega spoznanja v praksi prinaša neverjeten občutek olajšanja, sprostitve, notranjega  miru in, kar je največji dosežek –začel sem graditi odnos/e v svojem življenju.

Večina nas še vedno živi v utvari, da vemo, kako se gradi odnos. Resnica pa je, da o tem nimamo nikakršnega vedenja/znanja. Posledice tega neznanja pa prenašamo iz generacije v generacijo. O posledicah se sploh ne sprašujemo, niti ne prevzemamo odgovornosti.

 

Ko sem si dovolil, s pomočjo psihoterapevta(ke), vpogleda v notranjost duše, hrepenečega nemira  in trdovratnih vzorcev vedenja, se je začelo osvobajati bogastvo, s katerim me je življenje obdarilo.  Samo, tega se sploh nisem zavedal.

Tako sem sprejel in doživljam psihoterapijo in psihoterapevtko, kateri sem neizmerno hvaležen.

Iskreno povedano; iskana pomoč v psihoterapiji je nedvomno moja najboljša investicija v sebe v zadnjih nekaj desetletij. 

(Osebna izkušnja udeleženca na psihoterapiji)

 

Vprašanje:

  1. Kaj je igralna terapija?

Igralna terapija je oblika terapije, kjer se uporablja tehnike igre. Preko igre otrok vstopa v lastni svet doživljanj in se prosto izraža na njemu lasten način in tempo. 

Igralna terapija ni analitična, ne ocenjuje otroka in ni usmerjena na kategoriziranje. Zato je zelo dobro, da se starš o tem pozanima in pride na predhodni razgovor, kjer se seznani z procesom te vrste terapije. Predvsem pa sprejme način igrivosti in terapevtske tehnike kot vrsto pristopa k otroku, kjer je otrok v prvi vrsti. To pomeni, da terapevt ne poroča staršem o tam kaj se na terapiji dogaja ampak, omogoči otroku prostor, da staršu sam pripoveduje o lastnem doživljanju.

 

Za koga je primerno:

Primerno za otroke od 4leta naprej, pa vse do 18.leta (obdobje najstništva).). Proces je usmerjen na otroka in igro, kjer se odrasli/ terapevt uravnava na otroka in mu sledi v njegovem procesu doživljanja.

Otrok se preko izkušnje odnosa nauči:

  • prepoznavati lastna čutenja 

  • v varnem in sproščenem okolju raziskovati in spoznavati sebe preko igre

  • kako vztopati v odnose z drugimi na spoštljiv način

  • ovrednotiti sebe in lastne izkušnje

  • soočanja z negativnimi čutenji

 

SPODBUDA ZA SKRB ZASE

IZZIV: Vzemite si 10 minut časa, zjutraj ali pa zvečer. Lahko meditirate, ali pa samo ste v tišini in se fokusirate na svoje lastno dihanje in telo. 

Vsedite se na blazino, nekje v vaši hiši/stanovanju, kjer imate mir in se boste lahko osredotočili nase. Zaprite svoje oči in opazujte svoj vdih in izdih. Kako se vaš prsni koš dviga in spušča. 

 

Tišina, mir: Če ste to storili že medtem ko ste brali. Čestitam, naredili ste nekaj zase, vzeli ste si čas zase. 

Mogoče ste opazili, da so vaše misli vmes odtavale. Mogoče so vam misli celo skalale naokoli. To je normalno. Razlogi za meditacijo oz umirjanje so, da lahko naberemo vse naše misli in jih uporabimo tako, da delajo za nas. Le takrat, ko se naučimo sedeti v tišini  vsak dan in opazovati svoje misli, bomo sposobni misli dobiti v našo oskrbo in potem v našo kontrolo in jih začeli pravilno usmerjati.  Takrat ko boste postali mojstri v tem in boste lahko svoje misli usmerjali v vaše dobro in se tako počutitli srečneješe. 

Skrb zase je pomembna, le takrat ko sedimo v tišini lahko pridemo bolj v stik sami s seboj. Takrat se nam odprejo naše globine osebnosti, doživljanja in čustvovanja. 

 

Vprašanja lahko pošljete na email: tukajsem.zate@gmail.com, ali pa preko spletne strani www.psihoterapijatasa.com. Odgovori ali pa tema bo obravnava v naslednjem članku. Oseba bo ostala anonimna. 

Želim vam vse dobro.

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Featured Posts

Kako začeti z zavestnim starševstvom?

September 28, 2016

1/1
Please reload

Recent Posts