Otrok in slab učni uspeh v šoli! Kaj to lahko pomeni?

 

 

Slabe ocene so pokazatelj, da se z otrokom nekaj dogaja. Možno je, da je slaba ocena samo pri določenem predmetu, ker mu gre slabše ali pa tistega predmeta pač ne mara.

Ko pa je slabih ocen več in se na splošno kaže poslabšanje učnega uspeha, volje do učenja in bi lahko rekli, da ima še “malico cvek”, je močen pokazatelj, da je tam zadaj veliko več kot samo nesposobnost ali pa lenoba otroka.

 

Pogosto lahko slišimo, da so otroci leni, da se ne znajo učiti, da ne bo nikoli nič iz njih, itd.

V taki situaciji se pogosto zgodi, da je otrok postal regulator zakonskega odnosa, oziroma zakonskih konfliktov, njunega nezadovoljstva.
Otrok posrka njun konflikt in ga začne regulirati preko sebe, s šolskimi ocenami, agresivnim vedenje, kajenjem, itd. 
Ne želimo iskati krivca, to ni namen in nikoli ne bo. Za spremembo starih načinov ali vzorcev pa je potrebno te najprej ozavestiti in se jih zavedati. Vaše prenašanje čutenj na otroke je avtomatsko in se dogaja nezavedno. 

Začnimo biti pozorni kaj sporočamo z neverbalno komunikacijo in kaj lahko otroci čutijo, sprejemajo od vas tudi takrat ko tega ne želite.

 

Šele zavedanje tega in odločitev, da želite sedaj delati drugače bo prinesla možnost grajenja drugačnih odnosov.

Otrok vam staršem pomaga vzdrževati ravnovesje njunega odnosa. Njima se ni potrebno ukvarjati z njunim odnosom, ker se vsi ukvarjajo z ocenami in s tem kako je potrebno pomagati otroki, njega popraviti, rešiti!

Koga v resnici rešujejmo, ko rešujemo otroka in njegove težave?
Starši takrat v resnici rešujete sami sebe, saj na tak način bežite iz nezadovoljujočega odnosa. 

Pomembno je zavedanje, da so otroci odraz staršev in njihovih odnosov. Družina je sistem. Vsak član vpliva na drugega in na celotni družinski sistem. 
Otroci vas imajo radi, vse bi naredili, da bi videli vas starše srečne in zadovoljne tudi tako, da škodujejo sami sebi…Tako se namreč na prvi pogled zdi.

Na tak način vas opozarjajo, da je treba nekaj narediti, da ste vredni dobrega zakonskega odnosa, ki bo osrečeval najprej vas starše, poleg tega pa bil varno zatočišče vašim otrokom. Želijo, da jim pokažete, da je odnos lahko lep, srečen in ne samo “past” za odrasle.Želijo si namreč vedeti, da vi verjamete v moč odnosa in v to, da se stvari dajo spremeniti na bolje. Dajte jim vero in upanje v boljšo prihodnost, ter v odnose. 

Spremenite sebe in vaše odnose za dobro vaših otrok!

Včasih si sami ne moremo pomagati, takrat je dobro, da se obrnemo po pomoč k strokovnjaku. Pomembno je, da poskrbimo za psiho in ne samo samo za telo.

 

VPRAŠANJE IN ODGOVOR

  1. Kaj naj naredim, ko je otrok žalosten, jezen?

Pogosto se zgodi, da starši ne vedo kaj narediti, ko je otrok žalosten oz to v njih prebudi stisko in tako naredijo vse, da otrok tega ne bi več doživljal.

S primerom poglejmo kaj pravzaprav narediti ko pride do tega, da jim takrat ne odrečemo »pravice« čutiti.

 

Otrok joče in joče in nato reče: »debel sem, grd sem. Vsi moji prijatelji mislijo tako. Sovražim šolo«.
Starš samo posluša in potolaži otroka s tem ko reče: »uau, v tem trenutku imaš pa ogromno čustev, pusti jim naj gredo ven, naj gredo ven«.

Otrok nadaljuje: »ampak sovražim se. Sovražim svoje življenje. Sovražim moje prijatelje, sovražim šolo, ne želim več v šolo«.

Starš zapazi svoja občutja in si samo dovoli čutit ta čustva s tem ko otroku reče: »uau, to je res veliko čustev, čustva so naravna, kar pusti jim, da gredo ven. Tukaj sem s teboj, da jih slišim. Želim jih slišati. Mišek - miška, pusti jim naj gredo ven.«

S tem starš dovoli otroku, da čuti čutenja. Tako bo otrok lahko sam prišel ven iz te nevihte.

Starš lahko reče: »to pa je bila težka nevihta čustev, kaj ne?«

Tudi jaz doživljam take  čustvene nevihte, kjer zgleda vse črno in sivo. Vendar se jih ne ustrašim. Samo pustim, da gredo čustva ven, tako kot si to naredil/a to ti zdaj. In čez čas, nevihta mine. Čustva želijo le, da jih čutimo.

 

Čustva moramo čutiti, jih doživljati.

Če niso doživeta, se preoblikujejo v nekaj drugega, npr. v neprimerno vedenje, ponovno lulanje, klovnovsko vedenje, itd.
 

To je primer, kako se na stisko otroka odzvti drugače, na nov način.

 

Star način bi bil, da mu rečete:

  • “saj ni tako hudo.”

  • “nisi debel/a.”

  • “si zelo lep/a, veš da si zame najlepši/a.”

  • “takih prijateljev ne rabiš.”

 

Star način spregleda čutenja in otroka pusti samega. V njem čutenja vrejo, sam ne ve kako si pomagati. Stiska se potem izrazi na drugačen, vam staršem, na neprimeren način. 

 

 

Vprašanja lahko pošljete na email: tukajsem.zate@gmail.com. Odgovori ali pa tema bo obravnava v naslednjem članku. Oseba bo ostala anonimna. 

Želim vam vse dobro in obilo pristnih trenutkov preživetih v družbi ljudi, ki vam veliko pomenijo.

mag. Taša Cucek

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Featured Posts

Kako začeti z zavestnim starševstvom?

September 28, 2016

1/1
Please reload

Recent Posts

March 29, 2019

Please reload

Archive