Postaršeni otroci

Pomembnost mej v našem življenju

Starši so res samo eni in v našem življenju imajo posebno mesto. Lahko so ljubeči in skrbni, včasih pa se zgodi, da nas odnosi z našimi starši bremenijo in nam ne pustijo mirno živeti naših življenj.

Večkrat lahko slišimo, da so se naši starši tudili po svojih najboljših močeh. To lahko razumemo in sprejemo, vendar to še ne pomeni, da v sebi mogoče ne nosimo zamer iz preteklosti.

Pomembno je, da starši postavljajo meje in s tem zaščitijo svoje otroke. To pomeni, da zmorejo teme, ki se prebujajo v odraslem intimnem odnosu razreševati na primeren način in v to ne vpletajo otrok.

Otroci imajo radi oba starša in za njih je izredno mučno ko morajo sodelovati v odprtih zakonskih konfliktih in “tihih” tednih, ki jim mogoče sledijo.

S tem se naučijo, da je to del odnosa, da se konflikt razrešuje z mučno tišino ali pa z grobimi in glasnimi prepiri, kjer morajo nekoga zaščitit in postati reševalci odraslih konfliktov.

Otrok takrat neha biti otrok in postane partner enemu od staršev. Postane koš za vsa težka občutja s katerimi se starši ne zmorejo soočiti. Otrok takrat ne ve kaj se dogaja, samo sodeluje in nezavedno uravnava konflikt.To mu omogoča preživetje. V nejgovo notranje doživljanje pa se shrani močna izkušnja osamljenosti in spregledanosti. Nerazrešeni notranji konflikti, ki se na ta način vzpostavijo v otroškem doživljanju se lahko kažejo na različne načine. Otrok lahko to pokaže z agresijo, bežanjem, lahko začne ponovno močiti posteljo, ga boli trebuh, ima glavobole…

Meje so v življenju izredno pomembne saj nam dajejo varnost, so okvir v katerem smo lahko sproščeni, ustvarajalni in ljubeči.

Mladostniki se upirajo, poskušajo najti svojo identiteto in nenenehno preverjajo do kje smejo iti. A bo kdo tam, ki bo vztrajal, postavil meje, zdržal z mojim nemirom?

Najstništvo brez mej je kot ples na vrhu stolpnice, kjer ni ograje.

Bi lahko sproščeno plesali?

Fleksibilne meje so okvir tudi v družini, v družinskih odnosih, kjer se ve kaj kam spada. Pomagajo nam, da se stvari razrešujejo tam kjer so nastale. Otroci so lahko otroci, najstniki so lahko najstniki in starši so odgovorni odrasli.

VPRAŠANJA IN ODGOVORI

1. Ali lahko preteklost vpliva na naše življenje?

Pretekli dogodki, še posebej naša doživljanja in otroštva se pogosto izražajo v naših sedanjih odnosih, torej v našem življenju. Krivice, ki so se nam zgodile tako bivajo v našem nezavednem in so delo naših odločitev, vedenja in misli. Večkrat lahko koga slišimo reši, da je s preteklostjo opravil in da to nima nič opraviti s sedanjostjo. Pa je res tako? Ali res lahko tako enostavno pozabimo dogodke, ki so nas globoko zaznamovali in na nas pustili močne odtise?

Izdaja iz preteklosti lahko močno biva v vseh naših odločitvah, ko se že takoj odločimo, da osebam ne bomo zaupali, da itak ni vredno tvegati, da so ljudje vsi enaki, zlobni in izkoriščevalski…nekoč, nekje smo se namreč naučili o nevarnem odnosu in se ga začeli izogibat, se pred njim zavarovat na način, da smo se odrekli pristnemu odnosu na splošno. Katerim stvarem smo se odpovedali na podlagi preteklih izkušenj je lahko veliko, lahko smo se odrekli sreči, lahko življenju kjer se da tudi uživati in ne samo garati, lahko smo se odrekli staršem, mami, očetu…) Dobro je vedeti, kaj so naša obrambna vedenja, naša preteklost. Vèdenje o tem nam omogoči začetek življenja na drugačen način. Način katerega smo si sami izbrali.

2. Kako lahko pomagam svojemu otroku, ko je v stiski? Pogosto se zgodi, da starši svojemu otroku ko je v stiski hitro začnejo svetovati. Nasveti so mogoče res dobro namerni a večinoma ne prinesejo želenih rezultatov. Otrok nanje odreagira tako, da staršem reče: «ti me sploh ne razumeš! » Pogovor se lahko hitro zaplete in sprevrže v prepir, kjer se vsi počutijo nerazumljeni in jezni.

Kaj lahko naredimo? V takih primerih je zelo dobro, če so se starši sposobni najprej umiriti, nato pa otroka poslušajo in mu nudijo oporo, sprejemanje in pri tem vztrajajo. Otrok bo na tak način sam prišel do prave rešitve. Pomembno je, da se vztraja in zadrži kritike v obliki naslednjih stvavkov :

· Saj smo vedeli, da ti ne bo uspelo…

· Poglej se kakšen si…

· Tak si kot tvoj oče/mama… itd

Poskušajmo najti stavke, ki so spošljivi tako do otrok kot do staršev.

Vprašanja lahko pošljete na email: tukajsem.zate@gmail.com.

Želim vam vse dobro.