ZNAČILNOSTI DRUŽIN, KJER SO PRISOTNE MOTNJE HRANJENJA

Pri družinah z motnjo hranjenja lahko najdemo precej podobnosti. Zakaj pride do podobnosti, lahko razložimo na dva načina. Skupne značilnosti bi se lahko pojavile zaradi skrbi, ki preveva družine z motnjo hranjenja, ali pa imajo podoben način komuniciranja. Značilnosti, kakor jih navaja Pahole (2005, 66), ko povzema različne avtorje, so naslednje: izogibanje konfliktom, avtonomija staršev je nesporna in absolutna, neenakomerno porazdeljene vloge, izogibanje težavam, razpuščene meje, neustrezne medgeneracijske razmejitve in nezadovoljstvo v zakonu. Te značilnosti lahko pogosto privedejo do motenj hranjenja in jih tudi ohranjajo. Do razrešitve in ozdravitve osebe z motnjo hranjenja lahko pride takrat, ko začne družina zakonca reševati težavo in se z njo sooči.

Družine, ki se izogibajo konfliktom, navidezno delujejo urejene in umirjene. Tako izgleda zato, ker se s problemom ne ukvarjajo: mati poskrbi, da do konflikta ne pride, s tem da otroke opozarja, naj očeta pustijo na miru. Družinski člani med seboj ne komunicirajo in niso sproščeni. Celotni sistem se trudi konflikt in napetost prezreti in se z njim ne ukvarjati.

Druga značilnost teh družin je nesporna in absolutna avtonomija staršev. Fantje to situacijo prenašajo veliko lažje kot pa dekleta, ker svojo avtonomijo poiščejo izven družine. Dekleta pa so z družinsko dinamiko veliko bolj obremenjena in želijo stvari izboljšati, spremeniti. Kadar jim to ne uspe, krivijo sebe. Krivda pa privede do motnje. »Družine z anoreksičnim bolnikom konflikta ne vidijo in ne čutijo. V družinah z bulimičnim bolnikom so morda konflikti bolj vidni, življenje doma je kaotično, stresno in zmedeno« (Pahole 2005, 66). Dekleta prevzamejo družinski konflikt nase tako, da postanejo same konfliktne. Pozornost se preusmeri na njih in na njihove težave s hrano. Družinski sistem ostane v ravnovesju.

Tretja značilnost so neenakomerno porazdeljene vloge. To se pojavlja pri družinah z anoreksičnim kot z bulimičnim bolnikom. Zmeda glede vlog prinese v družino veliko stresa in neugodja. Nihče ne ve, kaj se od njega pričakuje.

Četrta značilnost je izogibanje težavam, to pa jim povzroča slabo počutje. Izogibanje težavam jim vzame veliko pozornosti, zato v teh družinah ni čustvene podpore in zaupanja. Komunikacija je med njimi zelo omejena.

Peta značilnost je problem meja. Dell (1985) pravi, da so meje zelo pomembne v družini, saj so tako ločeni sistemi v družini (starševski, otroški, zakonski sistem), družinsko okolje je z mejami urejeno in organizirano, družinski člani vedo, kaj lahko pričakujejo, in to jim zagotavlja varnost. Meje lahko razumemo v kontekstu prenosa podatkov. Prenos poteka med družino in zunanjim svetom in znotraj družine. Če so meje porušene, je v družini kaos, potreba po avtonomiji ni zadovoljena. Take meje so prepustne meje, razmejitve med podsistemi so šibke in družinskim članom ne zagotavljajo varnosti (Gostečnik 2010, 30). Zasebnost in potrebe članov so omejene in žrtvovane za skupno dobro. To navidezno kaže urejenost družine, vendar družinski člani trpijo.

Šesta značilnost so neustrezne medgeneracijske razmejitve, kar se kaže s tem, da otroci skrbijo za odrasle člane družine. Težko prepoznajo svoje potrebe in jih zato tudi težje izražajo. Stiki s starši so omejeni, zato si je potrebno v takih družinah pozornost priboriti. To pa v družino vpelje tekmovalnost med sorojenci.

Sedma značilnost je nezadovoljstvo v zakonu, to je skupno tako anoreksični kot bulimični družini. Pogosto je starš čustveno preveč blizu z enim otrokom, je njegov najboljši prijatelj, otrok njemu pa čustveni partner. Motnja hranjenja nastane pod pritiskom triangulacije, s tem mladostnik pritegne pozornost nase. Z motnjo pokaže, da je v družini nekaj narobe (Pahole 2005, 67).

Poglavje iz magistrskega dela: Taša Cucek, 2012. "Motnje hranjenja in navezanost v obdobju najstništva". Ljubljana: Teološka fakulteta.