Družina, moja popotnica za življenje

DRUŽINA IN VTISI, KI JIH VZAMEMO S SEBOJ Za lastno življenje smo kot odrasli odgovorni sami.

Kaj nam družina lahko pusti kot popotnico za življenje? S čim nas opremi in s čim odhajamo v svet, ko zapuščamo gnezda?

Toda družina nam ne glede na to, da čustveno doto, ki je lahko skrbna in podporna ali pa rušilna, otroka ne pripravi na odhod oz pripravi na rezulate, ki jih je družina napovedovala svojemu otroku. Tukaj mislim na stavke kot so:

- Boš že videl kako to zgleda, da ni enostavno…

- Ne bo ti uspelo

- Iz tebe nič ne bo, boš že videl/a….

- Tak si kot oče/mama!

- Kdo pa misliš, da si? Zakaj bi bilo pa tebi z rožicami postalno?

Stavki, ki izražajo nezaupanje v otroka. Tako se prebuja strah in nezaupanje vase. To lahko privede ravno do tega, da se mlad odrasli vrne nazaj domov poražen in osramočen.

Podporen starš bi ravnal takole:

- verjamemo vate in te imamo radi

- ne glede na to kaj se bo zgodilo, vedi, da lahko vedno prides nazaj domov, tukaj smo zate…

- to, da greš na svoje in da zaživiš svoje življenje je dobro zate, pripravljen si na ta korak…

- verjameva, da te je strah, nekaj novega se dogaja, toda to je ok, zmogel boš…

Verjamem, da v sebi veste kateri odzivi so dobri. Tukaj jih navajam zato, da bi jasno razločili kaj sporočajo eni stavki in kaj drugi.

Družina, družinski odnosi, nekaj v kar se rodimo, nekje kjer živimo… Mogoče ste že kdaj slišali, da je družina sistem. Živ organizem, ki diha, se razvija, preoblikuje in išče naravno ravnovesje. V ta sistem so vključeni torej starši in otroci, lahko pa tudi stari starši, včasih tudi razširjena družina. Ampak če se sedaj osredotočimo na primarno družino, torej družino staršev in otrok za lažji prikaz, kako se to ravnovesje v družini kaže.

Verjetno ste že opazili, da kdaj iz dogodkov odnesete več kot samo verbalni del. Da vaše telo čuti in ve več kot je bilo iz pogovora razvidno. Telo zazna čustveno vzdušje, ki je v prostoru in se na podlagi tega orientira.

Čustveno dogajanje enega družinskega člana vpliva na vse ostale člane v družini. Tako se npr. napeto vzdušje v zakonskem odnosu prenese na otroke. Otroci čutijo, da se nekaj dogaja, ne vedo pa kaj je to in kam spada. Pri svojem delu večkrat slišim, da starši mislijo, da svoje otroke zaščitijo s tem, ker se ne kregajo pred njimi. Dobro je, da otroci niso direktno vpleteni v preprire, ker to ni njihova stvar. Prav je, da se to razreši v zakonskem odnosu, kjer je napetost nastala. Toda, vzdušje ki je napeto, zakonca prineseta k otrokom tudi če je prepir, nestrinanje že mimo. To otrok začuti in ga pretrese. Mogoče ste potem lahko opazili, da postane otrok živahen ali pa nemiren, se ne zmore koncentrirati. To je njegova rekacija na čustveno vzdušje v družini. Prilagodi se na neravnovesje, ki ga konflikt prinese v harmonijo družine. Mogoče boste rekli, ok dobro, kaj pa naj bi potem naredili??!

Kaj pa, če bi spregovorili z vašimi otroki o tem, kako je to del življenja, da se kdaj ne strinjamo in kako se ob tem počutimo. Da prav čutijo, da so njihova telesa prav zaznala spremembo, da pa bosta starša to sama rešila, da jih naj ne skrbi, da bosta onadva (starša), ki sta odrasla poskrbela zase, za svoj odnos. Otroci rabijo to slišat od vas. S tem jih boste razbremenili odgovornosti, ki so si jo mogoče ob tem naložili.

Družina je sestavljena iz podsistemov kot so, zakonski podsistem, starševski podsistem in otroški podsistem. Pomembno je, da sta prva dva ločena od otroškega podsistema. To pomeni, da informacije vezane za zakon ali starševstvo ne prosto prehajajo na otroški podsistem. So stvari, ki niso za otroke in jih je potrebno ohranjati tam, kamor spadajo. S tem otroka zaščitite pred preobremenjenostjo, da se nanj ne naložijo stvari, čustva na katere nima vpliva in ne spadajo k otroku in njegovemu otroškemu svetu. V otrokovi naravi je, da želi videti starše srečne in tako lahko prevzame odgovornost za srečo svojih staršev. Vse bo naredil, da bi bili skupaj in da se starša ne bi več kregala. Misli namreč, da je on kriv, če ni tako.

Mogoče se vam zdi, da tema o starševstvu za vas ni aktualna, če nimate otrok oz si jih ne želite. Sama menim, da je ta tema izredno aktualna prav za vsakega. Vsi smo bili otroci in tam prvič izkusili kaj pomeni biti odvisen in nemočen. Prav tam se je začel oblikovati naš prvi odnos, naša prva navezava na pomembno osebo. Oblikovala se je naša prva izkušnja o varni ali pa nevarni navezanosti.

Kaj pomeni biti v zakonskem odnosu? Kako živeti s širšo družino? Se, da sodelovati, postaviti meje in zaščiti sebe? Smo kot družina ponosni nase in vemo kam pripadamo? Se radi vračamo domov? Kako družina gleda na zunanji svet? Itd.

Temelji postavljeni v primarni družini se kažejo v življenju odraslega. Na ta način delujemo, vstopamo v svet in v vse nadaljne odnose. Tam se je vzpostavilo prepričanje o naši lastni vrednosti ali pa nevrednosti. Posameznik je vedno del nečesa večjega, družine in njene dote, katero vsi dobimo kot popotnico za naše življenje.

Na nas je kaj bomo iz tega naredili. En korak je že to, da začnemo čustveno doto ozaveščati. Le tako jo lahko prekinemo.

Napovednik:

20.9.2017 bo v Sežani prvo srečanje skupine za “Zavestno starševstvo”, kjer bomo govorili o čustvih, telesnih senzacijah in na konkretnih primerih osvetljevali, kako k vzgoji pristopit, da bo dobra tako za vas dragi starši kot tudi za vaše otroke. Prijave na mail: tukajsem.zate@gmail.com, pohitite mesta so omejena.

20.10. 2017 delavnica – Risanje dreves in pomen čustev. Ugotavljali bomo povezavo med risbo in našimi čustvi ter tako odkrili nove informacije o sebi, ki nam bodo pomagale na potovanju skozi odnose v našem življenju. Potrebne prijave.

Vprašanja lahko pošljete na email: tukajsem.zate@gmail.com, ali pa preko spletne strani www.psihoterapijatasa.com. Odgovori ali pa tema bo obravnava v naslednjem članku. Oseba bo ostala anonimna.

Želim vam vse dobro in obilo pristnih trenutkov preživetih v družbi ljudi, ki vam veliko pomenijo.