DECEMBER ČAS POVEZOVANJA

Pozdravljeni starši!

Leto je naokrog...

Leto se približuje koncu in nas spodbuja k pregledu dogajanja. Z veseljem vam lahko povem, da je bilo to leto produktivno, saj smo se celo leto posvečali »Zavestnemu starševstvu« in temu, da bi pogled na vzgojo spremenili in ga naredili bolj uporabnega, tako za vas starše, kot tudi za vaše otroke.

Veliko obravnavanih tem...

Z desetimi članki na to temo smo konkretno zakorakali v zavesten pogled in se obrnili vase, kar je glavni cilj zavestnega staševstva.

Ugotovili smo, da so otroci največji učitelji in da starše vabijo k poglobitvi vase, da bi se sami ozrli v svoje otroštvo in se na ta način najprej povezali z otrokom v sebi, ki ima veliko osebnih izkušenj kaj pomeni biti otrok in kako ste vi doživljali to povezavo z vašimi starši.

Z pisanjem člankov bomo nadaljevali...

Vabim vas, da še naprej sledite objavam in tako aktivno nadaljujete začeto pot, delo na sebi.

Vabim vas, da se pridružite tudi skupini »zavestnega starševstva«, kjer boste spoznali starše, ki se spopadajo z podobnimi izzivi, kot vi sami in tako stkali pomembne vezi, ki olajšajo in utrjujejo novo zavestno pot. Prav tako skupina omogoča varen prostor, kjer lahko vprašate to, kar vas zanima in o čemer bi želeli izvedeti več in dobiti bolj natančne odgovore oziroma ključne prav za vaš primer, dogajanje v vaši družini ali odnosih z otroki.

Povezovanje in preusmeritev...

V tem članku se bomo posvetili povezovanju in preusmeritivi o kateri govori Daniel Siegel.

Kako k otroku pristopiti na drugačen način in poskrbeti za njegov čustven del, kako se z njim povezati.

Poglejmo si primer...

Z praktičnimi primeri, si tako lažje predstavljamo, kaj je bilo drugače narejeno. Kako odreagira starš na star način in kaj reče takrat ko to naredi. Poleg tega pa jasno prikaže tudi nov način, kako se to naredi in kaj se takrat dogaja. Tako lahko na preprost in jasen način usvojite nov način povezovanja z vašimi otroki. S tem pa vas spodbujam, da to uporabite v praksi z vašimi otroki. Verjamem, da vam vaši otroci dajo v vsakem dnevu ogromno priložnosti, da se v tem krepite.

Star način...

Sin (se zbudi in pride v dnevno sobo k mami): mama, nikoli mi ne pustiš sporočila sredi noči in sovražim domačo nalogo.

Mama: Kaj počneš tukaj. Zakaj nisi v postelji? Pojdi nazaj v posteljo in da te ne vidim več do jutra! (povzeto po Daniel J. Siegel, 2011)

Prvi dialog je način, kjer starš naslavlja levo hemisfero. K situaciji pristopi na logičen način, z navodili in ukazi. To pa večkrat ne deluje in samo poslabša trenutno situacijo in skrha povezavo med otrokom in staršem. Otrok se čuti neslišan in osamljen in tako še bolj kriči po povezanosti z staršem, zato joka in se trmi.

Povezovanje...

Sin (se zbudi in pride v dnevno sobo k mami): mama, nikoli mi ne pustiš sporočila sredi noči in sovražim domačo nalogo.

Mama: Tudi mene obremenjujejo take stvari. Bi si želel, da ti danes pustim sporočilo? Glede domače naloge imam jaz podobne misli, toda zdaj je pozno. Se bova jutri pogovorila o tem. (povzeto po Daniel J. Siegel, 2011)

Otrok se čuti slišan in nagovorjen. Spozna, da starši razumejo njegovo stisko in da tudi sami doživljajo podobno, da so kdaj preplavljeni z čustvi in ne vedo kaj bi takrat storili. Da poznajo ta občutek, tako se čustveno povežejo z otrokom in nagovorijo desno hemisfero, ki je zadolžena za čustveni svet posameznika.

Nato pa preusmerijo...

Ko je desna hemisfera nagovorjena, ko so čustva dobila svoj prosotr in so bila prepoznana, lahko pogovor preusmerimo na razumski del, kot je to, da je že zelo pozno in da se bosta o tem pogovorila naslednji dan. Otrok tako dobi pomiritev, saj sta z mamo dogovorjena, da bo za ta pogovor poskrbljeno. Otrok ima pozornost mame. Na ta način lahko pomirjen odide v posteljo s pričakovanjem pogovora in pa nočnega sporočila, ki mu da vedeti, da mama misli nanj in da ga ima rada.

Ukazovanje in kontrola...

Živimo v svetu, ki je naravnan na produktivnost in hiter tempo življenja. Komunikacijo smo tako oklestili na stroga navodila in kontrolo, ki naj bi nam »zagotovila« rezultate v najkrajšem možnem času. Zgodi pa se ravno obratno, ta način podaljša proces, saj spregleda čutenja in s tem telo, doživljanje tako otroka, kot tudi odraslega.

Najprej umirite sebe, starši...

Zelo pomembno je, da prepoznate svoja čutenja, začutite svoje telo, kaj se v njem dogaja ob tem, ko vaš otrok nečesa ne naredi tako, kot ste želeli? Ste v stresu? Jezni, razočarani in naveličani?

Osamljeni, ko se nato pogovarjate s svojimi prijatelji/starši, ki pravijo, da s tem nimajo težav? Da njihov otrok naredi vse, kar od njega zahtevajo?

Se spomnite, ko smo v zadnjem prispevku govorili o tem, da je zelo dobro poznati in razumeti jezik svojega telesa? Kdor bo vložil trud v to in spoznal svoje telo in se naučil prepoznati, kaj mu telo sporoča, bo lahko zaupal temu in tako sledil sebi. V resnici se lahko primerjamo le sami s seboj in s svojim lastnim napredkom. Slediti svojemu lastnemu razvoju v primerjavi s samim seboj iz preteklosti.

Dobro se je vprašati...

Kdo si želim biti? Kakšen starš želim biti? Ali lahko sprejmem pri sebi tudi svojo nemoč, napake in ranljvosti? Sebi priznati, da me kdaj tudi spodnese? Si dovoliti biti človek z napakami in to dopustiti tudi pri svojih otrocih?

Za ponoven začetek zavestnega starševstva bo to odlična odskočna deska. Želim vam prijetne praznike in uspešno povezovanje s seboj, z vašimi otroki, partnerji, zakonci in širšo družino.

Vse dobro.

Mag. Taša Cucek