Sodelovanje očeta

Pomembno je, da se zavedamo, da sta za zdrav razvoj otroka pomembna oba starša. Vsak od njiju ima svojo vlogo, ki je pomembna in nujna za razvoj. Otrok se uči tako, da opazuje in doživlja svoje starše.

Seveda je res, da je na začetku, ob rojstvu bolj pomembna mama. Ne pomeni pa, da oče takrat ni pomemben, seveda je, le na drugačen način.

Dobro je vedeti, da so vloge staršev takrat drugačne in ne manj pomembne. Očetova naloga je, da takrat podpira mamo, ji lajša njene stiske, jo razume, posluša in zaščiti pred zunanjim svetom,

Oče ima velik pomen. Otrokom pokaže jih nauči:

  • Kaj pomeni biti moški

  • Kako moški ravna z ženo, na kakšen način vstopa v odnos

  • Kakšna je vloga moškega v svetu

  • Kako vstopati v svet, se posloviti od doma

  • da ustvari varen dom

  • da svojim otrokom občutek vrednosti in je nanje ponosen

Oče je namreč globoko vpisan v otroka. Ko je oče ponosen in verjame v svojega otroka, lahko otrok samozavestno vstopa v svet, saj je nekdo doma, ki je prvi verjel vanj. Vloga očeta je v tem, da družino in posamezne člane v njej povezuje s svetom, vključuje v socialno mrežo, povezuje družino z okolico.

Otrok se tako nauči, kaj pomeni vstopati v svet, na univerzo v šolo, delovno mesto, itd. Lahko je to varno in te okolica sprejema, lahko pa nevarno in te razočara. Domače okolje nas lahko nauči tudi to, da je svet nevaren, nevereden zaupanja in da je bolje ne tvegati, ker boš itak razočaran.

Pomembno je, da očetje ne obupajo nad odnosom, nad družino in se zavedajo, da so vedno pomembni in da jih družine potrebujejo.

Sin potrebuje vero očeta vanj, da oče verjame, da mu bo nekaj uspelo.

Za sinove je oče še posebej pomemben saj je njegov vzor moškega. Po njem se sin zgleduje.

Težave pri sinovih so klic po očetu. Otrok želi svoje starše spoštovati.

VPRAŠANJA IN ODGOVORI

  1. Kaj lahko pomenijo slabe ocene otrok v šoli?

Slabe ocene so pokazatelj, da se z otrokom nekaj dogaja. Možno je, da je slaba ocena samo pri določenem predmetu, ker mu gre slabše ali pa tistega predmeta pač ne mara.

Ko pa je slabih ocen več in se na splošno kaže poslabšanje učnega uspeha, volje do učenja in bi lahko rekli, da ima še “malco cvek”, je močen pokazatelj, da je tam zadaj veliko več kot samo nesposobnost ali pa lenoba otroka.

Pogosto lahko slišimo, da so otroci leni, da se ne znajo učiti, da ne bo nikoli nič iz njih, itd.

V taki situaciji se pogosto zgodi, da je otrok postal regulator zakonskega odnosa, oziroma zakonskih konfliktov, njunega nezadovoljstva. Otrok posrka njun konflikt in ga začne regulirati preko sebe, s šolskimi ocenami, agresivnim vedenje, kajenjem, itd

Tako staršem pomaga vzdrževati ravnovesje njunega odnosa. Njima se ni potrebno ukvarjati z njunim odnosom, ker se vsi ukvarjajo z ocenami in s tem kako je potrebno pomagati otroki, njega popraviti, rešiti!

Koga v resnici rešujejmo, ko rešujemo otroka in njegove težave? Starši takrat v resnici rešujejo sami sebe, saj na tak način bežijo iz nezadovoljujočega odnosa.

Pomembno je zavedanje, da so otroci odraz staršev in njihovih odnosov. Družina je sisitem. Vsak član vpliva na drugega in na celotni družinski sistem. Otroci vas imajo radi, vse bi naredili, da bi videli vas starše srečne in zadovoljne tudi tako, da škodujejo sami sebi…Tako se namreč na prvi pogled zdi.

Na tak način vas opozarjajo, da je treba nekaj narediti, da ste vredni dobrega zakonskega odnosa, ki bo osrečeval najprej vas starše, poleg tega pa bil varno zatočišče vašim otrokom. Želijo, da jim pokažete, da je odnos lahko lep, srečen in ne samo “past” za odrasle. Želijo si namreč vedeti, da vi verjamete v moč odnosa in v to, da se stvari dajo spremeniti na bolje, ko niso take kot bi morale biti. Dajte jim vero in upanje v boljšo prihodnost, v odnose.

Spremenite sebe in vaše odnose za dobro vaših otrok!

  1. Kaj naj naredim, ko je otrok žalosten, jezen?

Pogosto se zgodi, da starši ne vedo kaj narediti, ko je otrok žalosten oz to v njih prebudi stisko in tako naredijo vse, da otrok tega ne bi več doživljal.

S primerom poglejmo kaj pravzaprav narediti ko pride do tega, da jim takrat ne odrečemo »pravice« čutiti.

Otrok joče in joče in nato reče: »debel sem, grd sem. Vsi moji prijatelji mislijo tako. Sovražim šolo«. Starš samo posluša in potolaži otroka s tem ko reče: »uau, v tem trenutku imaš pa ogromno čustev, pusti jim naj gredo ven, naj gredo ven«.

Otrok nadaljuje: »ampak sovražim se. Sovražim svoje življenje. Sovražim moje prijatelje, sovražim šolo, ne želim več v šolo«.

Starš zapazi svoja občutja in si samo dovoli čutit ta čustva s tem ko otroku reče: »uau, to je res veliko čustev, čustva so naravna, kar pusti jim, da gredo ven. Tukaj sem s teboj, da jih slišim. Želim jih slišati. Mišek - miška, pusti jim naj gredo ven.«

S tem starš dovoli otroku, da čuti čutenja. Tako bo otrok lahko sam prišel ven iz te nevihte.

Starš lahko reče: »to pa je bila težka nevihta čustev, kaj ne?«

Tudi jaz doživljam take čustvene nevihte, kjer zgleda vse črno in sivo. Vendar se jih ne ustrašim. Samo pustim, da gredo čustva ven, tako kot si to naredil/a to ti zdaj. In čez čas, nevihta mine. Čustva želijo le, da jih čutimo.

Čustva moramo čutiti, jih doživljati.

Če niso doživeta, se preoblikujejo v nekaj drugega, npr. v neprimerno vedenje, ponovno lulanje, klovnovsko vedenje, itd.

Vprašanja lahko pošljete na email: tukajsem.zate@gmail.com.

Želim vam vse dobro.

mag. Taša Cucek

Featured Posts
Recent Posts
Archive
Search By Tags
Follow Us
  • Facebook Basic Square
  • Twitter Basic Square
  • Google+ Basic Square