ZAVESTNO STARŠEVSTVO

“Ko se starši počutite nemočni in ne veste več kako biti otroku v oporo…!?

“Starš lahko največ naredi za svoje otroke s tem, ko začne vzgajat sam sebe!”

Kaj je zavestno starševstvo?

Lahko bi rekli, da je to starševstvo, ki ve, da ni idealnega starša oziroma vzgoje in idealnega otroka.

Starši se skozi vzgojo srečujejo z različnimi izzivi, kako biti dober starš.

Preko otroka, ki nam je dan, se učimo tudi kdo smo mi sami.

Otrok nas preko izkušenj uči pogledati vase in v naše otroštvo. Kako je bilo nam v otroštvu? Kaj smo si takrat želeli? Smo se počutili varne? Ali smo si že kot majhni otroci zadali, da ne bomo nikoli taki kot so bili naši starši? Razmišljanje o naših spominih iz otroštva je lahko boleče a nam prinese možnost narediti stvari drugače.

Zrasti iz lastnih primankljajev, da ne bomo tega prenašali na svoje otroke in jim pričarali istih okoliščin v katerih smo nekoč živeli sami…

Kaj bomo počeli:

se učili prepoznavati čutenja in jih regulirati,
na starševstvo pogledali z drugega zornega kota, kjer je poskrbljeno tako za starše kot za otroke,
na konkretnih primerih osvetlili oz prikazali zavestno starševstvo.

Poglejmo si primer: ko se vaš otrok neprimerno vede, npr kriči, noče poslišati in narediti to kar od njega zahtevate, v vas prebudi nemoč in jezo. Čez čas izbruhnete še vi, oba kažeta svojo stisko na svoj način. Zdi se, da ste vedno bolj oddaljeni od tega, kar ste želeli doseči.

Za lažjo predstavo o čem govorimo, si poglejmo potek pogovora.

Starš: “pospravi svoje čevlje in naredi domačo nalogo…”
Otrok: se obotavlja, želi gledati risanke, leži na kavču in ne naredi tega, kar od njega zahtevate.
Starš: ko vidi, da otrok ni nič naredil, nestrpno reče, “Kolikokrat sem ti že rekla/rekel, da pospravi svoje čevlje?” (v sebi čuti nemir in jezo…)
Otrok: “Samo kričiš name.” (se jezi ali pa začne jokat)
Starš: “Nikoli ne narediš nič, kar ti ukažem, jaz vem kaj je dobro zate, poslušaj me!!”

Na koncu tega dialoga, sta razdražena in utrujena tako starš kot otrok.

Dobro je vedeti, da vam otrok ne zanalašč nasprotuje. Nasprotovanje oz. kričanje ali jok, kažejo na to, da je otrok v stiski, da se v njem nekaj dogjaja.

Neizražena čustva se nabirajo v telesu in se nato na neprimeren način kažejo v otrokovem vedenju. Stiska je lahko včasih samo to, da otrok ne ve kaj se z njim dogaja in potrebuje vas starše, da mu to ubesedite.

V primeru konflikta ste vi starši napeti, jezni in slabe volje. To kar starši doživljate v takih trenutkih, doživljajo tudi vaši otroci.

Zavedanje, da je potrebno uglaševanje na otrokovo čutveno doživljanje in s tem umiritev možganov, vam bo pomagalo, da na stvar pogledate drugače.

Potem pa še naredite drugače. S tem boste otroka naučili kako se spoprijeti s čustvi.

Torej najprej pristopite k otroku iz čustvenega dela. Rečete npr.: