So otroci res lahko zlobni oziroma staršem zanalašč nagajajo?
Starševska nemoč se večkrat kaže v stavkih, ki vso odgovornost prenesejo na otroke…še huje je ko se starši odpovejo starševstvu… “naj ga kar ulica navadi, kaj pomeni življenje… Pa je res pametno, da damo ulici več kredita kot pa sami sebi?
Starš je starš takrat, ko lahko da sebe na stran (svoj ego, ki je takrat ranjen, ko mu otrok naprimer reče, da ga sovraži) in da na prvo mesto otroka. Vedenje je pokazatelj njegove stiske, na tak način sporoča, da potrebuje pomoč. To pomeni, da lahko sebe takrat umirimo, ker razumemo, da so te besede sicer zelo boleče, a da jih je otrok izrekel na tak način, ker nam na tak način pokaže svojo bolečino. Otrok si ne zna pomagat, potrebuje odraslega, ki ga bo iz stiske peljal ven.
Torej pomembno je storiti en korak dalje in pogledati kaj bi to vedenje lahko sporočalo? Naloga starša je, da to ozavesti in se osredotoči na čustva pri otroku. Jih sprejeme, predela pri sebi in jih nato v primerni obliki vrne naaj otroku. Šele takrat lahko k težavi pristopi z razumom, ko bosta oba tako otrok kot starš umirjena in se bosta počutila razumljena v svojem doživljanju.
