So mladi res tako nedostopni in drugačni od svojih staršev?

Včasih se nam res zdi, kot da so mladostniki zelo drugačni od odraslih in da je med njimi zelo velik medgeneracijski razkorak. Ne vemo kaj mislijo, kaj čutijo, zakaj poslušajo nemogočo glasbo, se z njimi težko pogovarjamo ali najdemo stik…

Občutek imamo, da se je mladostniku zelo težko približati, starši se počutijo nemočne saj jih mladostniki odrivajo stran. Mladostnik je v tem obdobju zelo zmeden, išče samega sebe a ne ve kako naj to naredi. Čustva zelo težko izraža, težko pove kaj čuti, kaj misli, še posebej mu je težko to povedati svojim staršem, zdi se mu, da ga nihče ne razume.

Zelo pomembno je, da mu takrat pridejo naproti starši ali pa vzgojitelji, učitelji, ki so v sebi dovolj mirni, da lahko razumejo mladostnika, ki se bori proti avtoriteti in ostanejo dovolj močni, da z njim vzdržijo. Mladostniki s svojim vedenjem sporočajo, da starše potrebujejo, da si želijo njihove bližine in vztrajanja ob njih. S tem svojim vedenjem »kličejo po očetu in materi, ki naj bosta enotna, ki naj sodelujeta, tako kot sta se zaobljubila na dan velike obljube, saj je to največja garancija za mladostnika, da se bo lahko varno razvijal in odšel v svet.« (Gostečnik, 2014)

Starši še posebej težko začutijo, slišijo mladostnika, če so v svojem mladostniškem obdobju bili sami nerazumljeni s strani svojih staršev. Kaj pomeni biti starš se naučimo v naših primarnih družinah s tem, ko opazujemo naše starše. Kaj so njim starši rekli, ko so se neprimerno vedli, so starši vzdržali z njihovo jezo, strahom, bolečino. So jim njihovi starši bili na razpolago, ko so bili v stiski, so se jim lahko izpovedali, so jim znali prisluhniti, so se počutili sprejete in slišane? Starši bodo vedeli kaj reči, narediti, kako se približati svojim otrokom,

če se bodo poskušali postaviti v vlogo svojega otroka. Kaj so oni takrat ko so bili mladostniki potrebovali od svojih staršev, kaj so si želeli, da bi jim starši rekli ali naredili. Ko bo starš začutil te potrebe, ki jih je imel sam kot mladostnik, bo vedel kaj mora narediti pri svojem otroku. S sočutjem bo starš otroku dal občutek slišanosti, varnosti in sprejetosti. Starš bo začutil kdaj otroku dati prostor, da se razvije v samostojno osebo in hkrati ostal dovolj blizu, da se bo lahko mladostnik vračal k njemu nazaj, ko bo to potreboval.

Včasih je stiska prevelika in se starši težko znajdejo sami. Pomoč lahko poiščejo pri terapevtu. Igralna terapija ima za mladostnike in otroke veliko tehnik, ki pomagajo tako otrokom kot njihovim staršem, da ponovno vzpostavijo stik.