top of page

 

RELACIJSKA DRUŽINSKA TERAPIJA

Relacijska družinska terapija (RDT) je inovativni model, ki ga je razvil prof. dr. Christian Gostečnik. Model relacijske družinske terapije gleda na posameznika kot del družinskega sistema, to pomeni, njegov odnos do družinskih članov primarne družine v kateri je odrasel. Raziskuje kakšen odnos je imel z mamo in kakšnega z očetom, kako se je tam počutil, kakšni so družinski vzorci.
Zanima se za preteklost posameznika, saj verjame, da se to vpiše v organski spomin posameznika in se nato prebuja v vseh njegovih nadaljnjih odnosih.

Zelo pomembno nam je telo, saj verjamemo, da se spomini in izkušnje posameznika v primarni družini vpišejo v telo in se tam shranijo v naše nezavedno in nam na tak način določajo naše življenje. Pomembno je, da pridemo do tega nezavednega in ga ozavestimo, kar nam da priložnost graditi odnose drugače. 
Nezavedno, ki je močno zakoreninjeno v posamezniku se tako, ne bo več prenašalo iz generacije v generacijo, ampak se bo s tem prekinil krog ponavaljanja. Vzorce, ki se jih zavedamo, namreč lahko prekinemo in jih preoblikujemo v nove, bolj zdrave načine, ki bodo hranili nas same in naše odnose z našimi bližnjimi.

Preberete si lahko terapevtsko zgodbo, da dobite občutek, kako izgleda relacijska družinska terapija.

Predsednik razreda ne more spati

 

Branko je dijak 2. letnika gimnazije. Vsi ga imajo radi, ima odlične ocene in nagrade z republiških tekmovanj. Učiteljem pomaga pri organizaciji dogodkov in inštruira sošolce. Otrok, kakršnega bi si vsak želel.

 

Sin ne spi in ima glavobole

Mama Ana je ponosna na sina, še posebej ker ima hčerka Mojca, Brankova mlajša sestra težave z uspehom v sedmem razredu osnovne šole. Mama ve, kako močno si Branko prizadeva, skrbijo pa jo Brankovi glavoboli in nespečnost. Že več let hodita k zdravniku. Poskusili so s čaji, homeopatijo, masažo, vse zaman. Branko si pomaga s tem, da je nenehno v pogonu; šport, prijatelji, aktivnosti, naloge in učenje. Vendar ima vedno bolj pogrizene nohte, pozno hodi spat, neredko se preznojen zbudi že ob štirih. Kaj bo, če se stanje poslabša?

 

Srede, ob 14. uri

Mama se je odločila, da poskusi še z družinskim in zakonskim terapevtom. Priporočila ga je prijateljica, pomagal ji je prebroditi krizo med ločitvijo. Branko in mož Marko sta najprej zavijala z očmi in se strinjala šele po dolgotanjem prigovarjanju mame in pogostejših zbujanjih.

 

Mama Ana je na prvi terapiji povedala, kako jo skrbi Branko, tako priden fant, pa ima težave z zdravjem. Branko je utrujen in neprespan, ona pa tudi vedno teže zmore vse skupaj, služba je vedno zahtevnejša, hčerka Mojca ni pretirano učljiva, mož Marko pa bi ji tudi lahko bolj pomagal.

 

Žalost in nemoč

Na drugi in tretji terapiji je mami postalo nelagodno. Terapevt ni dosti govoril. Imela je občutek, da je spet za vse sama. Pripovedovala je in opisovala, poskušala storiti vse, da bi Branko spet lahko spal brez glavobolov. Tudi ko je govoril Branko, ga je podkrepila s primeri in opisi. Ko so zaključevali tretjo terapijo, je bila vedno bolj nemočna, prihajali so trenutki obupa, potopljeni v žalost. Terapevt jo je slišal in ji omogočil, da je povedala tako, kot je čutila.

 

Na četrti terapiji so nadaljevali na isti točki, v žalosti. Tudi Branko je povedal, kako nemočen se čuti ob vseh obveznostih in pričakovanjih, kako hudo mu je glede sestre, kako ga skrbi mama. Razjezil se je zaradi sošolcev, ki vzamejo zvezke, potem pa jih mora prositi, da jih vrnejo. Vsi samo nekaj pričakujejo od njega: starši, učitelji, trenerji, sorodniki, on pa ne ve, kako dolgo bo še zmogel. Mama se ni čisto strinjala, saj mu veliko dajejo in so ponosni nanj; tudi ona je bila odlična, pa še za bolnega očeta je skrbela. Terapevta je zanimalo, kako kaj oče gleda na vse tole. Ana je povedala, da ima službo uro proč in da ne moreta sedaj oba uporabiti dopusta za pogovore? Šele ko je Branko izrazil željo, da pridejo z očetom, se je strinjala, da ga bosta vprašala, enkrat bo že prišel.

 

Pridruži se oče

Petič so prišli vsi trije. Nejkajrat je bilo kar napeto, saj so bili pogledi dokaj različni. Branko se je več vključeval, včasih tekmoval za besedo, terapevt je pomirjal z vprašanji in je dajal besedo enkrat enemu, drugič drugemu. Nasmejali so se, ko so videli, da dva govorita sočasno. Končno so se sporazumeli, da ni treba tekmovati in da je bolje, če starša prideta sama in se bosta lahko pogovorila brez prisotnosti sina.

 

Zdaj sva sama...

Na šesti terapiji, brez Branka, sta starša lahko govorila bolj odkrito. Ana je povedala, kako izgublja živce, ker je mož tako neurejen. Izgubi ključe, razmeče papirje, smrdi mu avto. Dogovorita se, kaj naj prinese iz trgovine, on pozabi. Njo take stvari razbesnijo, potem jo boli glava. Tega ne bo zdržala. Marko skomiga z rameni, meni, da žena pretirava, saj on v služni čisto normalno dela in mu nihče ničesar ne očita.

 

Naslednjič prideta z narejeno domačo nalogo. Vsak si je po datumih zapisoval, kolikokrat sta imela konflikt in kako hud je bil. Ana pokaže, da je bil konflikt vsak dan razen enkrat, ko moža ni bilo doma. Vedno  se je konflikt stopnjeval do bolečine in do glavobola. Marko pove, da so bili konfikti res zoprni, vendar nič takega, česar ne bi že stokrat preživel. On jih ni doživel kot izbruh, bolj kot napeto popoldne z glasnejšimi obdobji. Takrat si vedno želi samo to, da bi ga vsi pustili pri miru, da bi lahko šel po svoje in ustvarjal v garaži ali se potopil v knjigo.

 

Kako je bilo pa pri vas doma?

Ana je naslednjič opisovala, kako sta starša lačna komaj preživela vojno in kako trdo sta delala, da sta zgradila hišico. Oče je celo delal v tujini in prišel nazaj z bolnimi pljuči in včasih je preveč popil. Ana je kot šolarka skrbela za bolnega očea, ker je mama delala nadure, da so shajali. Mama je bila od vojne naprej vsa živčna, do sosedov pretirano sladka, njej pa je vse očitala. Ana se je neskončo trudila, mama pa je vedno le kritizirala. Ana je tlačila jezo, žalost in obup, česar je polna še zdaj.

 

Marko je zgodaj izgubil mamo, oče je bil zidar. Za očeta je bilo pomembno, da sta preskrbljena in na toplem, da je Marko v šoli priden in da niso z nikomer skregani. Oče je bil cele dneve na gradbiščih, v nedeljo pa pri lovcih. Marko je bil rad sam, bral je knjige, se igral s psom, ustvarjal v garaži, postal je inženir in zdaj je uspešen vodja proizvodnje v manjši tovarni.

 

Tok misli

Ana se ob vsakem konfliktu tolaži z mislijo, da ji ni treba zdržati z Markom, da se bosta ločila. Presenečena je bila, ko se terapevt ni poskušal postaviti v bran zveze. To ni namen terapije, je razlagal. Pri čustvih ni nič prav in nič narobe. Čustva samo so, pridejo in grejo. Če veš kaj doživljaš, se poznaš. Če veš, kaj doživlja partner, ga spoznavaš. Ali bosta skupaj ali ne, je njuna stvar. Terapija je najprej namenjena temu, da bosta laže živela predvsem sama s sabo, v kakršnih koli zvezah že bosta.

Na skupni poti

V naslednjih tednih sta se postavila na svoje obrambne položaje, češ, on je klošar, ona pa teroristka. Zelo razumljivi stereotipi, vendar nič kaj koristni. Na začetku se je Marko na Anino jezo odzval z umikom in argumentiranjem, čez čas pa je lahko rekel: »Si bila žalostna, ko si se veselila obiska, pa sva zamudila zaradi moje službe.« Ana se je končno čutila slišano.

 

Počasi sta začutila, kaj poganja njun peklenski cikel. Ana je bila vedno borka in je morala vse narediti ter zraven požreti kritiko, da je preživela otroštvo. Marko se je moral ob izgubi mame naučiti, da je ni in da očeta tudi ni in da je najmanj boleče, če se umakneš v samoto. Ana je imela vso živost, organiziranost in energijo, o kateri je Marko sanjal. Marko pa je imel topel in razumevajoč, občudujoč pogled, mirnost, vse kar je Ana tako pogrešala. Vsak je imel tisto, kar je drugi pri sebi najbolj pogrešal. Sočasno pa je drugi zato tudi tako drugačen. Bolj bojevito ko se Ana požene v reševanje problemov, bolj se Marko umakne, bolj obupano in besno se Ana bori. Tako se konflikti pri njej vedno končajo z napadom besa, razočaranja in obupa ter z glavobolom. Marku pa zašumi v glavi, zgubi občutek, da je tam, glava postane lahka in odplava.

 

Zadihala sva

Z drugačnim razumevanjem se oba bolj osredotočata na zgodnje prepoznavanje občutkov naraščajoče napetosti. Ano najprej stisne v prsih in plitveje ter hitreje diha. Marko v sencih začuti pritisk. Ana nima več napadov vsak dan in včasih jih že ustavita s humorjem in medsebojnim razumevanjem, preden se začne glavobol. Marko globoko diha in poskuša ostati čustveno prisoten. Ana mu govori, kaj doživlja, kakšne misli ji gredo po glavi in kako hudo je. Postajata sodelavca pri skupnem izzivu, prej sta bila polna misli, ki so demonizirale partnerja.

 

Še vedno hodita na terapije. Bolje sta spoznala sebe in dinamiko, ki ju poganja. Osvobodila sta se krivde, nepopolnost je nujen del človeške narave. Začutila sta svoja otroka, kako vsak od njiju poskuša preživeti v družini in v svetu na svoj način.

 

Ta zgodba še ni končana

Ana sedaj čuti, kako je biti postaršen otrok, saj je morala skrbeti za funkcioniranje družine in požirati kritiko. Marko sedaj ve, zakaj beži v samoto, in čuti, da ga pogrešajo. Oba zavestno poskušata z drugačnimi vzorci. Odločena sta, da ne bosta prenesla svojih težav na otroka. Ana vidi, da sta otroka funkcionalnejša in mož bliže, če jih nenehno ne »komandira«, in spoznava, da je njeno kritizerstvo izviralo iz njenega nemira. Marko si načrtuje čas za vožnjo otrok in namenoma več kuha. Branko že odkloni kako obremenitev in bolje spi, Mojca pa pridobiva samozavest in boljše ocene.

Avtor zgodbe: Peter Metlikovič, vzeto iz brošure: Predstavitev  Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije

Za spremembo je potreben čas, vztrajanje in odločitev narediti stvari drugače.

Prvi korak je najtežji in zahteva od nas največ poguma.

Za vključitev v proces TERAPIJE kliknite na obarvano povezavo.

Za sledenje novicam in dogodkom pa se prijavite na spletnem obrazcu Psihoterapija Taša.

SPOZNAJ SVOJE VZORCE IN ZAŽIVI DRUGAČE!

bottom of page