RAZVOJ MOŽGANOV IN POMEMBNOST INTEGRACIJE
Kako poskrbeti za vzajemno delovanje desne in leve hemisfere?
Kako otroku dovoliti, da sprocesira čustva in mu pri tem pomagati?
O telesnih potrebah smo seznanjeni in zanje znamo poskrbeti. Starš ve kaj narediti ko ima otrok vročino, zna poskrbeti za ureznino in to tudi razkužiti, toda zelo malo staršev ve o razvoju možganov in kako lahko pri tem otroku pomagajo.
Za lažje razumevanje vam navajam zgodbo z naslovom: “Eea woo woo”.
Nekega dne je Marina prejela klic v službi, v katerem je izvedela, da sta njen dvoletni sin in varuška imela prometno nesrečo. Sin Marko je bil vredu, varuška pa je bila odpeljana v bolnišnico.
Marina je zdrvela na kraj nesreče, kjer je izvedela, da je varuška med vožnjo doživela epileptični napad. Svojega sina je našla v rokah gasilca, ki je neuspešno poskušal umiriti fantka. Pomiril se je šele v maminem objemu, medtem ko ga je tolažila. Takoj je ko je otrok nehal jokati je začel pripovedovati zgodbo. Uporabljal je svoj jezik dvoletnega otroka, katerega sta poznali le njegova mama in varuška.
Marko je ves čas ponavljal “Eea, woo woo”. Eea je v njegovih očeh pomenilo Sofia, tako je bilo ime njegovi varuški. Woo woo pa je bila njegova verzija siren na gasilskem vozilu oz. reševalnem vozilu, ki je varuško odpeljalo v bolnišnico. Varuška je bila odpeljana proč, otrok je to doživel kot izgubo.
V taki situaciji bi mnogi od nas najprej poskrbeli, da sta tako otrok kot varuška na varnem, nato pa nemudoma spremenili temo oz poskušali otroka zamotiti z drugo situacijo. Kot npr. “gremo na sladoled”. V naslednjih dneh pa bi se mnogi starši poskušali izognili pogovoru o nesreči, da ne bi otroka vznemirili.
S tem, ko bi poskušali otroka preusmeriti k “gremo na sladoled”, bi povečali otrokovo zmedo glede tega, kaj se je zgodilo in zakaj. Otrok še vedno doživlja polno strašljivih čustev, a mu ni dovoljeno oz pomagano, kako naj se s tem sooči na učinkovit način.
Marina je na srečo obiskovala tečaj o vzgoji in otrokovih možganih in je tako lahko v tem primeru uporabila naučeno strategijo. Čez noč in naslednje dni je Marku pomagala pripovedovati dogodek znova in znova. Vsakič, ko je Marko o tem želel govoriti je pogovor spodbudila in pri njem sodelovala.
Mama je rekla: “Ja, bil si v nesreči s Sofijo, kaj ne?”
Sin: Marko je iztegnil roke in pokazal kako je izgledal Sofijin napad.
Mama je nadaljevala: “Ja Sofia je imela napad in se je začela tresti in avto se je zaletel, kaj ne?”
Sin je nato spregovoril: “eea, woo woo”,
Mama je odgovorila: “Tako je. Prišli so reševalci in odpeljali Sofijo k zdravniku. Sedaj se počuti boljše. Se spomniš, ko sva jo včeraj obiskala? Sedaj ji gre veliko bolje, kaj ne?”.
S tem ko je mama dovolila, da je Marko ponavljal zgodbo, mu je pomagala razumeti kaj se je zgodilo. Tako se je lahko soočil z čustvi, ki jih je doživljal.
Z zavedanjem pomembnosti pomagati otrokovim možganom sprocesirati strašljivo situacijo, mu je pomagala povedati in ponavljati dogodke, da je lahko sprocesiral strah. Tako je lahko nadaljeval s svojimi vsakodnevnimi rutinami na zdrav in uravnotežen način.
V naslednjih dneh je otrok redkeje čutil potrebo po pripovedavoanju zgodbe, vse dokler ni ta zgodba postala le ena izmed njeegovih življenjskih izkušenj. (povzeto po, The whole brain child, 2011)
Tak način odreagiranja na dogodek imenujemo integracija.
Napovednik:
Sklop delavnic – Stik s telesom
Kje: Sežana, ulica tankovske brigade 9
Kdaj: 17.1.2018
Obvezne prijave na tukajsem.zate@gmail.com.
Max. število udeležencev 6.
Prvi korak je najtežji in zahteva od nas največ poguma.
Za vključitev v proces terapije (družinske, zakonske, individualne ali igralne terapije), kliknite na obarvano povezavo.
Želim vam vse dobro in obilo pristnih trenutkov preživetih v družbi ljudi, ki vam veliko pomenijo.
Mag Taša Cucek
MLADI IN ODNOS
Vloženo delo/trud na začetku odnosa prinese zadovoljstvo in trden odnos kasneje
Preventiva v odnosih. Mogoče se čudno sliši, toda a ni tako kot za zdravje dobro narediti preventivo tudi na področju odnosov in duševnega zdravja?
Moje mnenje je absolutno DA. Odnosi so ravno tako pomembni, če ne še bolj kot vse drugo kar imamo ali pa si želimo v življenju. Torej zakaj mu ne bi osvečali več časa kot pa mu sedaj.
Seveda vem, da je odnos na začetku lahko zelo prijeten in zadovoljujoč za kar poskrbi zaljubljenost. Toda, kaj pa potem, ko to mine?
Ko se pravi odnos pravzaprav začne in tančica idealnosti pade in se prvič zares vidimo take kot smo, tudi z napakami in motečimi navadami?
Torej kaj storiti in kako vstopati v odnose, da bomo pripravljeni tudi na obdobje po “medenih tednih”?
Spoznati sebe je prvi in zelo pomemben korak. Le z dobrim poznavanjem sebe in vzpostavljeno skrbjo zase lahko v polnosti srečamo osebo s katero smo v odnosih.
V odnos namreč nikoli ne pridemo sami. Z nami so tudi naša primarna družina, razširjena družina, lahko tudi več generacij. To pomeni, da znami pridejo vsi družinski vzorci, navade in prepričanja, ki so preko več let bili predani na nas. Sedaj pa opremljeni z vsemi temi informacijami vstopamo v partnerski odnos.
V (nov) odnos nesemo:
-
moškim ni dobro zaupati,
-
odgovoren sem za svojo primarno družino in se tako pogosto vračam domov ali pa kar ostanem doma,
-
odnos je naporen in prinaša veliko razočaranj,
-
kronični konflikti med zakoncema so nekaj vsakdanjega,
-
ko mi nekaj ni vredu se s partnerjem skregam in imava “tihe tedne”,
….in še bi lahko naštevali.
Na zavesten način v odnos vstopamo na naslednje načine:
-
delo na sebi, da vemo kdo smo in kaj v odnos prinašamo
-
zdrave meje v odnosu, o družini partnerja ne govorim grdo. Vem, da mora vsak od naju sam urediti odnose s svojo družino
-
da se za odnos odločimo
-
smo čustveno opremljeni
-
v konfliktu lahko poskrbimo zase in tako zagotovimo mirno in ljubečo komunikacijo…
-
vemo, da je ok v stiski poiskati pomoč
-
da se odnos razvija in korenito spremeni, ko v partnerski odnos vstopi otrok.
Ste se kdaj vprašali?
-
Kdo sem?
-
Iz kje prihajam? Tukaj je mišljena vaša primarna družina.
-
Kaj nosim s seboj?
-
Kaj pomenijo moje reakcije in zakaj se mi nekaj v življenju stalno ponavlja?
Za lažje razumevanje vam bom navedla primer.
V odnose vstopamo lahko na različne načine. Sari se je tako ponavljalo, da je vztopala v odnose, ki so vedno trajali 6 let. Ko je zveza dosegla to številko je zvezo končala in se podala v novo. Tako se je njeno življenje vrtelo in prehajalo iz ene zveze v drugo. Vse je lepo potekalo, dokler se v njej ni začela nabirati napetost in tesnoba in v odnosu ni več mogla vzdržat. Dokler nekega dne tega ni več zdržala in se je odločila poiskati pomoč pri terapevtki. Skozi pogovor in proces terapije sta prišli do tega, da je Saro oče zapustil, ko je bila stara 6 let. Njeno telo si je zapomnilo in vtisnilo ta spomin to izkušnjo v njeno psihično strukturo in se je ponavljalo tako dolgo, dokler ni Sara s tem nekaj naredila. Na ta način se je v njej vedno znova preigravalo čutenje zapuščenosti, osamljenosti in nemoči. A v svojih partnerskih zvezah, se je pred tem zaščitila tako, da je postala ona tista, ki je odhajala iz odnosov.
Ozaveščanje našega notranjega sveta nam pomaga, da v odnose začnemo vstopati na zdrav in zavesten način. Rada bi poudarila, da je samoraziskovanje in spoznavanje sebe proces in tako traja celo življenje. Telo pove kdaj je pripravljeno na ta korak.
Začnite posvečati pozornost svojemu telesu in temu, kar vam želi sporočiti.
Napovednik:
27.9.2017 bo v Komnu (lokacija javljena kasneje) prvo srečanje skupine za “Zavestno starševstvo”, kjer bomo govorili o čustvih, telesnih senzacijah in na konkretnih primerih osvetljevali, kako k vzgoji pristopit, da bo dobra tako za vas dragi starši kot tudi za vaše otroke.
Prijave na mail: tukajsem.zate@gmail.com, pohitite mesta so omejena.
20.10. 2017 delavnica – Risanje dreves in pomen čustev. Ugotavljali bomo povezavo med risbo in našimi čustvi ter tako odkrili nove informacije o sebi, ki nam bodo pomagale na potovanju skozi odnose v našem življenju. Potrebne prijave. Lokacija: Sežana.
Prvi korak je najtežji in zahteva od nas največ poguma.
Za vključitev v proces terapije (družinske, zakonske, individualne ali igralne terapije), kliknite na obarvano povezavo.
Želim vam vse dobro in obilo pristnih trenutkov preživetih v družbi ljudi, ki vam veliko pomenijo.
STARŠEVSTVO IN VSAKODNEVNI IZZIVI
Pozdravljeni!
Verjetno ste zasledili, da se je v Komnu odvijala delavnica “Stik s telesom”. Veliko smo govorili o čustvih in o opazovanju svojega telesa, ter o tem kaj nam telo želi sporočiti.
Skupina je prostor, kjer je poskrbljeno za varnost posameznika, s tem mislim to, da vsak govori tam toliko kolikor čuti. Nič ni obvezno! Strah pred izposatvljenostjo je upravičen, saj smo vsakodnevno postavljeni v situacije nad katerimi nimamo vpliva. Delati moramo stvari, ki nas izpostavijo, sramotijo ali pa ponižajo.
Namen skupine je vzpostavljanje varnega prostora oz. skupine, ki skrbi za vsakega člana in njegove potrebe. S tem pa se posamenik nauči zdravih mej in kako jih v življenju postavljati.
Tema pogovora se je tako na skupini večkrat dotaknila starševstva in vsakodnevnih izzivov, ki vam jih starševstvo ponuja.
Prav zaradi tega, sem se odločila, da se v našem prispevku dotaknem te vedno aktualne teme.
Rada bi vas peljala nazaj k primeru, otroka in k pomembnosti vaših odzivov na otrokova dejanja.
TRENUTKI V KATERIH LAHKO OTROKA »PODPRETE« ALI PA »ZLOMITE«
Dr. Shefali nam v knjigi »Zavestni starš« navede zelo lep primer, kako pomemben je odziv starša na nek dogodek...
In sicer, zgodba gre takole...
Nekega jutra, je deklica zbudila svojo mamo in ji vsa navdušena povedala za obisk zobne vile. Hčerka je mami rekla, naj pogleda pod vzglavnik, ker ji je zobna vila tam nekaj pustila. Pod blazino je bila polovica dolarja, ker je drugo polovico zobna vila dala pod vzglavnik očetu.
Deklica ni razmišljala o vrednosti denarja ali o tem, ali bo na mamo naredila vtis, s tem ko bo delila dolar. Prav tako je ni skrbelo, da bi starša zbudila prezgodaj. Deklica je bila enostavno čudovit, ustvarjalen otrok, ki je srečno izražala svojo radodarnost. Radostna je bila ob misli, da je zobna vila enkrat za spremembo obiskala njene starše in jih obdarovala. Težko je čakala jutro, ko bo lahko videla svoja starša, kako sta presenečena in tako je že zelo zgodaj stekla v njuno sobo.
Mama se je v tistem trenutku zavedla, da je v situaciji, kjer se lahko na otrokovo dejanje odzove na dva različna načina.
Kot starši ste večkrat postavljeni pred možnost, kjer se lahko na otroka odzovete, kot na resnično osebo, ki ima velik razpon čustvovanja, upanja, strahov, domišljije, itd.
Pogosto pa se zgodi, da se starši ujamete v svoje obveznosti in v takih trenutkih prevlada potreba po naučiti otroka o vrednosti nečesa, in se tako spregleda njegovo bistvo, njega samega. V tem primeru o vrednosti denarja oziroma o tem, da je strgan denar brez vrednosti.
Zgodba nam prikaže, kako se lahko v nekem vsakdanjem trenutku, kot starši odločate ali boste svojega otroka skrbno negovali ali pa zaznamovali, ga »zlomili«.
Dekličino željo, ko je dobljeni denar strgala na pol zato, da sta oba starša dobila enako, lahko vidimo kot tratenje denarja. Prostor, kjer je nujno potrebno otroka naučiti o vrednosti denarja in o tem, da denar ne raste na drevesu...
Lahko se gre še korak dalje in otroka kaznuje za njegovo dejanje. To bi bil primer, kako otroka »zlomimo«.
Kot zavestni starši bi ravnali lahko tako…
Isto situacijo pogledamo z druge strani in vidimo tam deklico, ki je ljubeča, radodarna in skrbna. Svoje veselje je želela deliti s svojimi straši, le-ti pa so se na njeno ravnanje odzvali z odobravanjem, veseljem in ji izkazali zadovoljstvo. Na tak način negujemo otrokove pozitivne kvalitete, poleg tega pa otrok s tem dobi občutek vrednosti, ljubljenosti in potrditve.
Tak otrok bo v svet vstopal samozavestno, ponosno in pogumno.
Včasih si sami ne moremo pomagati, takrat je dobro, da se obrnemo po pomoč k strokovnjaku. Pomembno je, da poskrbimo za psiho in ne samo za telo.
VPRAŠANJE IN ODGOVOR
-
Kako naj umirim otroka, ko besni?
Umirjanje otroka, ko ste sami v stresu ni ravno smisleno oz je nemogoče.
Otrok čuti vašo napetost in se ne zmore umirit saj ga skrbi kaj se dogaja z vami. Tega se seveda ne zaveda. Čuti pa zelo močno.
Otrok ne bo znal povedati, kaj se z njim dogaja, zato potrebuje vas, da najprej to stisko prepoznate pri sebi, nato pa o tem spregovorite še z otrokom.
Priznajte otrokom, da je tudi vam težko. To vam ne bo vzelo avtoritete. S tem boste otroku pokazali, da ga jemljete resno. Ravno to priznanje, vam bo omogočilo, globljo povezanost z vašim otrokom.
Ubesedite mu njegovo počutje:
-
“vidim, da ti je hudo.”
-
“to mora biti pa zelo naporno, doživljati vsa ta čutenja.”
-
“včasih se počutimo, kot da nas bo razneslo, ko nam je hudi. Se tudi ti kdaj tako počutiš?”
-
“dajva skupaj globoko vdihnit in izdihnit.”
-
“so samo čutenja, ki bodo minila.”
Prvi korak je najtežji in zahteva od nas največ poguma.
Za vključitev v proces terapije (družinske, zakonske, individualne ali igralne terapije), kliknite na obarvano povezavo.
Vse dobro vam želim, predvsem pa veliko priložnosti za prepoznavanje vaših in otrokovih čutenj.
mag. Taša Cucek
PARTNERSKI ODNOS
A se še spomnita kaj vaju je pritegnilo v odnos? Kaj ste spoštovali, cenili pri vašemu partnerju? Kaj se je z vami dogajalo takrat? Telo je vedelo, da je ta tisti pravi, prava. Sledili ste tem notranjim občutkom, tvegali in zaupali, da bo to tisto pravo, pravi odnos.
Nato pa se lahko vse obrne. Ravno tisto, kar vas je na začetku privlačilo, vas sedaj odbija in gre na živce.
Ne morete najti več poti nazaj, k tistemu začetku, k tistemu kar vas je pripeljalo v ta odnos z vašo ljubljeno osebo.
Kaj se dogaja med dvema partnerjema, ko pogosto prihaja do konfliktov in obotoževanj? Kako prekiniti ta boleč krog, ki se je oblikoval in nato utrdil med vama?
Konflikt je pogosto obrambni mehanizem, ki preprečuje, da bi se partnerja povezala in bila drug ob drugem ranljiva. Tako, se izogneta globokim, intinmnim občutjem strahu, žalosti ali pa osamljenosti.
Lahko se zgodi še posebej takrat, ko je bilo v domači družini to nekaj vsakdanjega, da se je burno in glasno govorilo.
Najti sočutje do sebe, do svoje ranljivosti, nemoči, občutljivosti, je lahko korak do večje povezanosti s partnerjem, sprejemanje samega sebe in tako lažje razumevanje osebe, ki je poleg vas.
Vienna Pharaon pravi, da: “Potrebujemo ljudi, ki bodo odprli naše rane. To je edini način, da jih ozdravimo. Ne moremo se zaceliti z “IZOGIBANJEM”. Celimo se tako, da gremo skozi bolečino, z odpiranjem, z učenjem, z doživljanjem bolečine…”
Konflikt je tako priložnost za poglobitev odnosa, priložnost za sočutje, najprej do sebe, nato pa še do partnerja.
V odnosu s partnerjem nam je ponujena priložnost za razrešitev bolečine, ki je bila lahko povzročena v preteklosti.
Želim vam veliko trenutkov, ko boste uspešno ohranjali ravnotežje v dvoje!
VPRAŠANJA IN ODGOVORI
1. Postavljanje mej pri otrocih
Zdrave meje so fleksibilne meje, to pomeni, da se starši z otroki pogovorijo, ne kar apriori rečejo ne. Je možna debata, otrok je slišan.
Meje so za zdrav razvoj otrok nujno potrebne. Dobro je vedeti, da sama meja ni dovolj, če starš za otroka ni čustveno na voljo. Torej reče ne in to je konec debate. Otrok se tako počuti nemočnega, nevrednega. Na tak način se lahko začne oblikovati slaba smopodoba. Počuti se neslišanega. To lahko deluje na kratki rok, otrok se bo prilagodil, vendar nekje se bodo začela nalagati slaba prepričanja o lastni nevrednosti. Morda se bo začel zapirati vase, postajati pasiven, se zapirati v svojo sobo ali pa obratno bo otrok postajal agresiven, uporen, neprilagojen.
Dobro je, da stvari s katerimi vaši otroci pridejo do vas vzamete resno. Otroci želijo od vas namreč dobiti napotke, vaša prepričanja, vrednote…
2. Samozavest, kako najti pot do stabilne notranje samopodobe?
Kdaj pravzaprav smo samozavestni?
V slovarju SSKJ je definicija besede samozavesten (samozavest)opisana takole: samozavest je prepričanost o svoji sposobnosti, znanju. Če pogledamo malo bolj podrobno lahko vidimo, da gre v resnici bolj za pomen besede prepričanost oz vero v nas same. Moč je v nas, tudi če nam tega niso položili v zibelko in se moramo tako bolj truditi, da do tega pridemo. To ne pomeni, da to ni mogoče. Če si to res želimo, lahko spremenimo.
Sami lahko začnemo verovati vase, v svoje sposobnosti, znanje in vrednost. Da smo vredni biti tukaj na tem svetu, samo ker smo, ker smo se rodili. Nič nam ni treba narediti, da bi si to zaslužili.
-
Začnite posvečati pozornost sebi
-
Naredite pregled, na katerem mestu ste na svojem listu prioritet?
-
Katere stvari počnete izključno samo zase? Si vzamete čas zase in za stvari v katerih uživate?
-
Ste sami sebi vredni?
-
Se imate radi? – napišite, kaj na sebi cenite, kaj vam je všeč.
Prvi korak je najtežji in zahteva od nas največ poguma.
Za vključitev v proces terapije (družinske, zakonske, individualne ali igralne terapije), kliknite na obarvano povezavo.
Želim vam vse dobro in obilo pristnih trenutkov preživetih v družbi ljudi, ki vam veliko pomenijo.