So mladi res tako nedostopni in drugačni od svojih staršev?

 

 Včasih se nam res zdi, kot da so mladostniki zelo drugačni od odraslih in da je med njimi zelo velik medgeneracijski razkorak. Ne vemo kaj mislijo, kaj čutijo, zakaj poslušajo nemogočo glasbo, se z njimi težko pogovarjamo ali najdemo stik… Občutek imamo, da se je mladostniku zelo težko približati, starši se počutijo nemočne saj jih mladostniki odrivajo stran. Mladostnik je v tem obdobju zelo zmeden, išče samega sebe a ne ve kako naj to naredi. Čustva zelo težko izraža, težko pove kaj čuti, kaj misli, še posebej mu je težko to povedati svojim staršem, zdi se mu, da ga nihče ne razume. Zelo pomembno je, da mu takrat pridejo naproti starši ali pa vzgojitelji, učitelji, ki so v sebi dovolj mirni, da lahko razumejo mladostnika, ki se bori proti avtoriteti in ostanejo dovolj močni, da z njim vzdržijo. Mladostniki s svojim vedenjem sporočajo, da starše potrebujejo, da si želijo njihove bližine in vztrajanja ob njih. S tem svojim vedenjem »kličejo po očetu in materi, ki naj bosta enotna, ki naj sodelujeta, tako kot sta se zaobljubila na dan velike obljube, saj je to največja garancija za mladostnika, da se bo lahko varno razvijal in odšel v svet.« (Gostečnik, 2014)
Starši še posebej težko začutijo, slišijo mladostnika, če so v svojem mladostniškem obdobju bili sami nerazumljeni s strani svojih staršev. Kaj pomeni biti starš se naučimo v naših primarnih družinah s tem, ko opazujemo naše starše. Kaj so njim starši rekli, ko so se neprimerno vedli, so starši vzdržali z njihovo jezo, strahom, bolečino. So jim njihovi starši bili na razpolago, ko so bili v stiski, so se jim lahko izpovedali, so jim znali prisluhniti, so se počutili sprejete in slišane? Starši bodo vedeli kaj reči, narediti, kako se približati svojim otrokom, če se bodo poskušali postaviti v vlogo svojega otroka. Kaj so oni takrat ko so bili mladostniki potrebovali od svojih staršev, kaj so si želeli, da bi jim starši rekli ali naredili.
Ko bo starš začutil te potrebe, ki jih je imel sam kot mladostnik, bo vedel kaj mora narediti pri svojem otroku. S sočutjem bo starš otroku dal občutek slišanosti, varnosti in sprejetosti. Starš bo začutil kdaj otroku dati prostor, da se razvije v samostojno osebo in hkrati ostal dovolj blizu, da se bo lahko mladostnik vračal k njemu nazaj, ko bo to potreboval. Včasih  je stiska prevelika in se starši težko znajdejo sami. Pomoč lahko poiščejo pri terapevtu. Igralna terapija ima za mladostnike in otroke veliko tehnik, ki pomagajo tako otrokom kot njihovim staršem, da ponovno vzpostavijo stik.

 

#Burja december 2014

Pomen čustev v odnosih - zakonska in družinska terapija 

 

Dandanes je psihoterapija vedno bolj nekaj vsakdanjega in koristnega, če se za to odločimo. Pod vsakodnevnimi pritiski službe, družine, sorodnikov in nepričakovanih dogodkov, se večkrat znajdemo v stiski in pod stresom. Včasih se skregamo z zakoncem, ne da bi res vedeli zakaj se je to zgodilo in kasneje ne vemo kako bi odnos ponovno zgladili. A vendarle živimo naprej. Vedenje o odnosih in o čustvenem svetu svojega partnerja in sebe, nam lahko prinese veliko osebnega zadovoljstva in pristnih odnosov.
Relacijska družinska terapija, model Dr. Christiana Gostečnika, nam zakonski odnos postavi na sistemsko raven. Prikaže nam kako prejšnje generacije vplivajo na naše sedanje odnose, predvsem na čustveni ravni.
Nepredelana čustva prihajajo na plano v naših odnosih v upanju na razrešitev. Ko dva mlada vstopata v odnos, mislita, da v odnos vstopata sama. Večkrat lahko slišimo, kako mlado dekle reče, da nikoli ne bo taka, kot je bila njena mama. V odnose v stopamo svojimi družinami, čeprav družinski člani niso fizično prisotni. Zato je smotrno, da odnose iz otroštva predelamo. Kar smo v otroštvu pogrešali, česar nismo marali, nas je motilo, jezilo, spravljalo v slabo voljo, zaradi česar smo od tam želeli pobegniti, vse to smo prinesli s seboj v nov odnos. Dobro za nas bi bilo, če bi to ozavestili in se o tem  z nekom pogovorili. Terapevt nam to v varnem okolju da v neko smiselno celoto. Pomaga nam razumeti, zakaj se je to dogajalo, iz kje to prihaja in kako se  lahko s tem soočimo. Do nerazumevanja svojega partnerja lahko pride, ko nastalih nestrinjanj ne razrešujemo tam, kjer so nastala. Skregaš se s partnerjem, to te razjezi, potem pa se zneseš nad nekom drugim,  otrokom ali pa nad sodelavci v službi.
Delo na sebi je tako pomembno kot obisk pri zdravniku. Dr. Christian Gostečnik pravi: »Skrb zase mora postati naša vsakodnevna mentalna higiena«. Le-to nam lahko omogoči kvalitetne odnose.

Delujem v okviru Družinskega centra Sveta Gora in pripravljam skupino za samopomoč za motnje hranjenja. Zavedati se moramo, da so odvisnosti obrambni mehanizmi, s katerimi preživimo, ko se znajdemo v stiski. Večkrat zmotno mislimo, da je problem v sami hrani in prehranjevanju in tako se v družini vse vrti okrog tega. V kontekstu psihoterapije pa vidimo, da je to le pokazatelj družinskih odnosov. Otrok je grešni kozel, ki je prevzel nase nerazumevanja v zakonskem odnosu. Meje med zakonskim in starševskim podsistemom so porušene, otrok prevzema nase nekaj, kar ni njegovega. S tem se ne zna spoprijet in tako čustva začne uravnavati s pomočjo hrane. S tem obrambnim mehanizmom preživi. Razreševanje le tega pa nas pripelje do spodaj ležečega vzroka, ki je vse to sprožil. Zavedanje kompleksnosti odnosov nam omogoči, da se s tem soočimo na primeren način in zaživimo pristne odnose.
Za prijavo v skupino ali za več informacij se obrnite na Družinski center Sveta Gora ali pa na email: tukajsem.zate@gmail.com.

Mag. Taša Cucek

 

#Burja marec 2014

 

I'm a paragraph. Click here to add your own text and edit me. It's easy.