Izzivi starševstva

Odločitev, da bomo kot starši ostali mirni!

 

Na predavanju Christiana Gostečnika smo izvedeli ogromno novih informacij, za katere bi potrebovali več ponovitev. Sprva mogoče zgleda, da si bomo vse zapomnili a se čez nekaj časa pokaže, da si vsega pa le nismo uspeli zapomniti, kaj šele spraviti v prakso…
Zato sem se odločila, da bistvene stvari povzamem.

Očetova vloga je zelo pomembna in da otroku občutek varnosti, da otrok ve kam pripada, in kam se lahko vrača ko doživi razočaranje v svetu. »Za očeta torej še posebej velja, da bo zares postal oče, ko bo uresničil tiste otrokove želje, ki so v njegovi mladosti ostale neuresničene.« (Gostečnik, 2013) To lahko naredi takrat ko ozavesti, kaj je on v svojem otroštvu pogrešal in kaj si je želel, da bi njegovi starši njemu rekli in naredili. Pri otroku sta pomembna tako oče kot mama. Vloga mame je, da: » v samem začetku življenja, torej takoj  ob otrokovem rojstvu in predvsem po rojstvu igra izjemno vlogo v otrokovem življenju, saj ga uvede v svet ljubljenosti, hotenosti in želenosti, to pa so občutja, ki bodo otroka spremljala vse življenje.« (Gostečnik, 2013)
Kdaj starši postanejo podivjani sosedje? Ta izraz nam pride prav takrat, da lažje povemo kaj se dogaja brez, da bi se osebno izpostavili. Na koga pravzaprav ciljamo nima niti tako velikega pomena, pomembno je, da čustveni zaplet ozavestimo.
Mogoče se je med poslušalci predavanja postavilo vprašanje, »kako bo to uspelo narediti meni«, ali pa: »to je nemogoče« in »moji otroci me tako sprovocirajo, da res ne moreš ostati v miru«.
Pomembno je, da se odločimo, da bomo nekaj naredili drugače in pri tem vztrajamo.  Otroci v nas prebujajo stare rane in občutja iz otroštva.

 Kaj smo se naučili na predavanju:
Bistvo bi lahko povzeli v parih besedah, pomembno je, da ostanemo mirni in da v zakup vzamemo, da je to nekaj kar se dogaja našim otrokom in tega ne vzamemo osebno. To pomeni, če najstnik odreagira jezno ali agresivno, se zavedamo, da je nemir trenutno v njem in da je naša naloga, da to zreguliramo in v sprejemljivi obliki vrnemo nazaj otrokom.  Tako se bodo naučili, kako se soočati s različnimi občutji.
* Po SSKJ pomeni beseda ozavestiti – narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje. Ni nekaj avtomatskega, ker je taka tradicija, navada, itd. 

Kako lahko svojim otrokom povemo, da so cenjeni in sprejeti že samo ker so:

  • ko se nasmejejo, jim povejte, kako prijetno vam je pri srcu, ko jih vidite srečne;

  • ko vas poljubijo, jim povejte, kako radi ste v njihovi bližini;

  • ko jih greste iskat v šolo, jim povejte, kako ste jih pogrešali. (Tsabary, 2014)

»Lažje je vzgojiti močne otroke kot pa ''popraviti'' zlomljene odrasle.« (F. Douglass)
Svoje otroke lahko sprejmemo take kot so v takšni meri, kot lahko sprejmemo sami sebe take kot smo. Sledeči stavki so nam lahko podlaga za razmislek o tem s čimer se sami spopadamo:

  • Samega sebe  najprej sprejemam kot človeka, potem šele kot starša;

  • sprejemam se kot osebo, ki ima omejitve in to je OK.;

  • sprejemam, da ne vem vedno katera je prava pot oz. način;

  • sprejmem, da sem pogosto osramočen glede svojih čustev;

  • sprejmem, da sem pogosto preveč utrujen/a, da bi bil/a prisoten/a v sedanjem trenutku. (Tsabary, 2014)

Tema o starševstvu odpira mnoga razmišljanja o otrocih in o starših samih. Kdo smo, od kje prihajamo, kaj so naše želje, potrebe in ranljivosti.

Želim vam veliko miru, strpnosti in osebnega zadovoljstva z vašimi otroki.

 

#Burja december 2015

 

Komunikacija
Se znamo pogovoriti o tem, kar čutimo?

 Kaj pravzaprav pomeni imeti dobro komunikacijo v zakonskem ali partnerskem odnosu? Na prvi pogled se nam to zdi sila enostavno. Nekdo nekaj pove, nato drugi odgovori…ko pride do spora pa se lahko kaj kmalu zatakne.
Še posebej takrat ko smo zelo prepričani v svoj prav, sogovornika/ partnerja ne slišimo kaj nam želi povedati. Tako se naš zakonec/ partner lahko počuti preslišan, neslišan, neljubljen in nesprejet…
V odnosih pride večkrat do nestrinjanj in potrebno je iskati kompromise. Včasih zelo veliko povemo tudi s tišino, ki je redko samo tišina… Tišina je polna naših neizgovorjenih misli, ki so neslišne drugim…takrat šepetamo sami sebi: »seveda te pogrešam« in »ja imam te rad/a«. Med konfliktom pa tega ne povemo, saj smo bolj osredotočeni na to, da zmagamo v besednem boju in da imamo zadnjo besedo. Pa je to res zmaga? Čez čas lahko spoznamo, da si v resnici želimo, da bi nas partner v polnosti slišal, da bi mu lahko izrazili svoja čustva, potrebe in želje. Terapevt Drago Jerebic priporoča, da sledimo naslednjim napotkom za dobro in kvalitetno komunikacijo v odnosih. V pogovoru s partnerjem bi se morali pogovarjati ljubeznivo, odprto, morali bi ovrednotiti kaj nam partner želi povedati in nato izraziti kaj čutimo in mislimo tudi mi sami. Za lažje sledenje le-temu si moramo zapomniti naslednje kratice, ki sestavljajo besedo LOVE.
Love – ljubeznivo
Open – odprto
Validate – ovrednotiti
Express – izraziti

Formula za naklonjen odnos je, ko v komunikaciji uporabimo poleg LOVE tudi 3x S!

Soft – blago
Slow – počasi
Simple – enostavno, preprosto

 Poskušajmo v pogovoru slediti temu, da govorimo počasi, blago in enostavno. Zelo pomembno je tudi to, da izrazimo in govorimo o tem kaj čutimo. Npr. ko se vedno znova mož in žena kregata zakaj so njegove nogavice na tleh v kopalnici ali pa niso bile odnesene smeti. Zakaj pravzaprav gre pri tem konfliktu? Imajo nogavice oziroma smeti res tako velik pomen kot jim pripisujemo? Kaj je tisto, kar nas res teži in nam povzroča slabo voljo? Pogosto so to le sprožilci čustev, ki smo jih potlačili v preteklosti in se z njimi nismo hoteli ukvarjati. Preko njih pa kličemo v odnosu po sprejetosti, slišanosti, ljubljenosti in tem, da bi nas nekdo sprejel in se za nas zanimal. Ljudje smo odnosna bitja, ki se učimo preko izkušenj v odnosih. Zato bodimo v odnosih zavestno v tem trenutku zdaj. Vzemimo si čas zase in za ljudi, ki jih imamo radi. Pozorno poslušajte kaj vam želijo povedati in ne »šparajte« z besedami kot so, rad/a te ima, pogrešam te, ljubim te! Te besede nosijo zdravilno moč, če so izrečene ljubeče in pristno.

Želim vam obilo prijetne komunikacije.
Vse dobro.

 

#Burja september 2015

 

Pasivno agresivna osebnostna motnja

 

Raziskovanje svoje lastne osebnosti nam lahko razkrije veliko plasti našega notranjega doživljanja, čustvovanja in mišljenja. S tem lahko dobimo odgovore na to, zakaj se vedno znova najdemo z ljudmi, ki nas ne spoštujejo, se veliko jezijo, nas spregledajo in nam prevzamejo zasluge za naš trud, nas ne slišijo ali zelo veliko govorijo.


Ljudje, ki trpijo za pasivno agresivno motnjo stalno trpijo in se vedno znova znajdejo v vlogi žrtve.
Tega seveda nočejo, vendar nezavedno iščejo in najdejo nekoga s katerim bodo lahko ponovili svojo primarno izkušnjo, kjer so se počutili, zavržene, nevredne in neljubljene.

Značilnosti pasivne agresije so naslednje:

  • vse postavijo na zadnjo minuto, nikoli niso točni

  • v sebi čutijo notranjo jezo in bes a se ta ne izrazi navzven. Čutenja zelo močno zanje nosi njihova okolica.

  • prekoračijo vse možne roke

  • zdi se jim krivično, če jim nekdo postavi mejo

  • zelo radi se hodijo pritoževati na urade, k odvetniku, zavarovalnici. Vedno imajo občutek, da se jim dogaja krivica.

  • v drugih ljudeh vzbujajo jezo, prezir, gredo jim na živce…

  • so neodločni, ne upoštevajo menja drugih, ne čutijo krivde, vedno so drugi krivi

  • imajo slabo samopodobo, so pesimistični, ni spontanosti, ustvarjalnosti

Zdrava jeza – kaj sploh pomeni se zdravo jeziti? Večinoma imamo o jezi predstavo, da ni dobra, da je negativna…
Zdrav stik z jezo pomeni, da se znamo zaščititi, nas opogumi in nas naredi aktivne. Na kratko bi lahko rekli, da to pomeni, da znamo poskrbeti zase.

 Ljudje s pasivno agresivno osebnostno motnjo nam želijo sporočiti, da v resnici trpijo. Kot otroci so bili odvečni, nezaželeni in naučeni, da je jeza destruktivna oziroma dovoljena samo enemu družinskemu članu. Jeza je v njihovih očeh nekaj, kar ti obljublja stik. Poznano ti je to, da se nekdo ob tebi vedno jezi. Ko si se pa ti jezil, si bil osramočen, izpostavljen in označen kot neprimeren. Naučiš se, da jezo potlačiš. Potlačena agresivnost se lahko kaže kot čir na želodcu, škripanje z zobmi ali kot migrene.

Zelo pomembno je zavedanje, da se je tem ljudem dogajala krivica, ki so jo kot otroci doživljali. Da jim je bil odvzet njihov lasten prostor, da ponovno podoživljajo občutek, da jim stvari ne pripadajo.

 

#Burja junij 2015

 

V razmislek!

 

Kdor želi naj si vzame čas zase in premisli, kaj je tisto, kar se vam vedno znova ponavlja v vašem življenju?* Kaj so tiste stvari, ki jih delate, da vedno znova vlečete nase iste ljudi ali situacije??

Igralna terapija
Srečni starši in zadovoljni otroci 

 

 Namesto srečnih otrok, žal pogosto vidimo žalostne in agresivne otroke. Otroci se od odraslih razlikujejo v tem, da svojih občutij ne zmorejo ubesediti na tak način kot to lahko naredijo odrasli. Če se otroci slabo počutijo oziroma jih nekaj jezi bodo npr. odreagirali agresivno, udarili sošolca, imeli slabe ocene, se metali po tleh in na vse mogoče načine izzivali starše. Otrok je v družinskem sistemu najšibkejši člen, ki pogosto zregulira zakonski konflikt tako, da prevzeme simptomatiko nase. To stori nezavedno, tako lahko postane npr. agresiven, ima motnje hranjenja, je osamljen, se zapre vase, je pogosto v konfliktu z drugimi otroki, ima simptomatske težave (bolečine v trebuhu, glavoboli, močenje postelje).

Terapija je namenjena tudi otrokom, ki:

  • trpijo zaradi razveze staršev, razpada družine,

  • so utrpeli izgubo ali so v procesu žalovanja,

  • so doživeli travmo - čustveno, spolno ali fizično zlorabo.

 S svojim vedenjem staršem sporočajo, da jih potrebujejo, da bi jim zregulirali čutenja jeze, žalosti, sramu…

Igralna terapija je strukturirana igra, ki uporablja različne terapevtske tehnike kot so: risanje, slike, lutke, peskovnik ali glina.

Preko teh tehnik otrok izrazi svoja čustva, ki jih ne zmore ubesediti oziroma se jih niti ne zaveda. Na tak način preko risbe spregovorimo o njegovih čutenjih, kako se počuti, kaj ga skrbi, kaj so njegovi strahovi, želje…
Klinična psihologinja Dr. Shefali Tsabary, v svoji knjigi »Conscious parenting«, kar bi lahko prevedli kot zavestno starševstvo pravi, da si vsak otrok želi samo to, da bi njihovi starši odrasli. To pomeni, da bi zavestno razmišljali kdo so, kako na njih vpliva njihova primarna družina, in kaj si želijo predati svojim otrokom. Pomembno je, da vzpostavimo stik z otroki preko vsakdanjih dnevnih rutin kot so npr, umivanje zob, priprava na šolo, zajtrk in priprava na spanje. Dr. Shefali Tsabary pravi, da se starši velikokrat zapletejo v pomembnost otrokovih dosežkov, odličnih ocen, priznaj in športnih dosežkov in tako spregledajo kdo v resnici njihovi otroci sploh so.
Stik med otrokom in staršem je za razvoj otroka izredno pomemben. Vendar pa nas žal za tak način vzgoje niso opremili in tako se pogosto zgodi, da se držimo starih vzorcev, ki ne delujejo ni nam ne prinesejo srečnih in zadovoljnih otrok.
S pomočjo igralne terapije lahko starši ponovno vzpostavijo stik s svojimi otroci in gradijo bolj zdrave in pristne odnose, ki bodo njihovim otrokom pomagali, da bodo lahko samozavestno vstopali v svet.
Igralna terapija je primerna tako za otroke, kot tudi mladostnike in odrasle. Še posebej ko se znajdejo v stresnih situacijah, kam naprej v šolo ali imajo slabe ocene. 

 

#Burja marec 2015